Kar dvakrat je bil zdravstveni minister, morda je tudi zato deležen očitkov predstavnikov zdravniških organizacij, da z zahtevo po višjih normativih zdravnike "lažno" razglaša za manj obremenjene kot drugod, podcenjuje njihovo delo in ogroža varnost bolnikov. A Dušan Keber kot morda najglasnejši glas iniciative Glas ljudstva se ne predaja. V novem zapisu je spet opozoril na številne Slovence, ki ostajajo brez izbranega osebnega zdravnika, kar jim povzroča težave pri dostopu do specialistov: "Za te organizacije ti ljudje preprosto ne obstajajo."
Keber tako izpostavlja ogromno razliko med tistimi, ki imajo izbranega osebnega zdravnika in tistimi, ki ga nimajo: "Če zakon določa, da človek v zdravstveni sistem vstopa samo prek osebnega zdravnika, mu ga mora država tudi zagotoviti. Razlika med človekom, ki zdravnika ima, in tistim, ki ga nima, je velikanska. Prvi pokliče ambulanto, kjer ga poznajo, hitreje in bolje ocenijo njegovo zdravstveno stanje, predpišejo zdravilo, uredijo napotnico in spremljajo njegovo bolezen. Drugi ostane sam. Sam išče, kam naj gre. Sam ponavlja svojo zgodbo vsakemu novemu zdravniku. Sam se prebija do izvida, recepta ali napotnice. Če je star, bolan, reven ali prestrašen, se lahko preprosto vda."
In čeprav že vnaprej opozori, da slovenskih zdravnikov nikdar ni označil za lene, opozarja, da v tujini vsak zdravnik skrbi za precej več pacientov kot v Sloveniji. "Na Nizozemskem, kjer je osebni zdravnik tako kot pri nas vratar do specialistov, skrbi zdravnik v povprečju za okoli 2.200 bolnikov. Na Danskem je od države določeni normativ 1.600, dejansko povprečje pa 1750. Slovensko povprečje je 1.560 bolnikov na polno zaposlen tim. V javnih zdravstvenih domovih je povprečje 1.500, pri koncesionarjih pa 1.700 bolnikov," Keber tako računa, da če bi vsi slovenski zdravniki, ki ne dosegajo povprečja, sprejeli bolnike do sedanjega povprečja, bi imelo izbranega zdravnika še dodatnih 120.000 Slovencev. Torej skoraj vsi, ki so sedaj brez njega.
A do tega najbrž ne bo prišlo, saj sta sindikat in vlada normativ postavila pri približno 1328 povprečnih bolnikih, ugotavlja Keber: "Morala bi ravnati drugače: če je naš zdravnik v primerjavi s tujimi bolj obremenjen, je treba število njegovih zadolžitev zmanjšati. Ne pa reči: ker je dela preveč, bo del ljudi ostal brez zdravnika." Keber je obenem kritičen tudi do dolgoletnega molčanja zdravniških organizacij in Komisije RS za medicinsko etiko. "Kot da vsak bolnik v državi ne bi bil njihov bolnik. Kot da bolezen, strah, trpljenje in ponižanje teh bolnikov niso stvar zdravniške vesti," je ogorčen nekdanji minister, ki zapis sklene z mislijo: "Ali res lahko skrb za te ljudi brezbrižno prepuščajo vladam, ki vedno znova pokažejo katastrofalno nerazumevanje zdravstva? Njihova dolžnost bi morala biti, da ne glede na oblast iščejo najboljšo možno rešitev za vse bolnike - ne le za tiste, ki sedijo pred njimi v ordinaciji. To je sprto z zdravniško etiko. To je zapustitev bolnikov."
