Ljudje se premikamo na različne načine. Seveda, najprej peš. Čeprav čedalje manj. Kot da nas bi bilo sram uporabljati noge. Morda jih še najbolj pri teku in pohodništvu. Takrat, ko imamo "prosti čas", kajti v vsakdanjem življenju se nam mudi, mudi. Vse je prepočasi, čas nas stiska za vrat. Peš je počasi, sploh, če je cilj dlje kot nekaj sto metrov ali kilometer, to je že veliko. Kolo je že nekoliko hitrejše, pa skiro tudi. A za vse to premikanje je potrebna moč naših mišic, pri tem se utrudimo, to je napor!
Pravzaprav imamo dvojna merila: ukvarjamo se s športom, da smo "fit", da krepimo svoje mišice, naredimo nekaj za svoje srce, za zdravje, ko pa gre za vsakdanje poti, je naše energije škoda. Težko se nam je odpraviti na drugi konec mesta ali v bližnjo sosednjo vas z močjo lastnih mišic. Le zakaj?! Potem bi si prihranili nekaj časa za tek, hojo, kakšen drugi šport. Nekaj bi zase naredili že sproti. Čeprav potem ne bi bili "športni" tudi za okolico. Škoda časa, ker traja predolgo, če gremo s hitrejšim vozilom, prihranimo čas. Ja, veliko ga lahko prihranimo s hitrejšim načinom gibanja – vse od prihajanja v službo do trgovine, šole, raznih drugih aktivnostih. Ali pa ga tudi zapravljamo, ko stojimo v gostem prometu. Ki je gostejši tudi zato, ker nas veliko razmišlja tako.
Res je, da si danes težko predstavljamo, da bi otroci pol ure pešačili do šole, kaj pol ure, nepredstavljivo je, da so včasih hodili uro ali ponekod celo več! Ubogi otroci, današnji bi najbrž umrli od napora. Zato jim starši kupijo električne skiroje, "da bodo hitrejši". Ali pa mopede, s katerimi so lahko še hitrejši. In potem se, seveda, privadijo, da lahko kamorkoli pridejo brez napora, in napor postane težava. V letih, ko si privzgajajo življenjske navade, jih s tem navajamo na to, da se gibljejo brez napora, da je težko poganjati kolo z močjo svojih mišic, sploh pa, koliko časa gre v nič, če greš peš ali s kolesom. Tudi do prijateljev, ki niso ravno daleč. Vožnja postane tudi početje samo zase. V časih, ko se govori, da se povečuje število pretežkih, ne samo otrok, tudi odraslih, ko se govori, da naša mladina postaja gibalno vse bolj okorela, nerodna, kar vpliva tudi na trenutno in kasnejše zdravje, sami kopljemo jamo njim, včasih seveda tudi sebi, ker jih (se) navajamo na vsakodnevno premikanje s pomočjo motornih vozil, bodisi električnih bodisi bencinskih. Ampak saj potem gremo pa športat (čeprav še zdaleč ne vsi)! Merimo porabljene kalorije, čas, ki ga porabimo za to, srčni utrip in število ur regeneracije, ki jo potrebujemo, in še marsikaj. Za to porabimo tudi kar nekaj denarja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
