Po neuspelem zadnjem zakonodajnem referendumu vlada že trepeta pred naslednjim. 6. decembra bomo namreč Slovenci odločali o interventnem zakonu in vlada je očitno že napela vse sile. Janez Janša se je včeraj na Brdu srečal s predstavniki gospodarstva in jih že pozval, naj v kampanji uporabijo svojo "realno moč" in celo "moč zaposlenih", ki jo imajo. Pa čeprav bi od t.i. socialne oziroma razvojne kapice pri 7500 evrih profitirali najbrž le delodajalci, ne pa tudi zaposleni.
In gospodarstveniki so očitno voljni. Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je v Odmevih, kjer so tudi prikazali prej omenjene Janševe besede, tudi potrdila, da se bo GZS aktivno vključila v kampanjo. Zakaj? Ker menda prihaja do "zelo veliko, veliko zavajanja", resnična vsebina zakona pa "sploh ne pride do izraza". Zatrdila je, da zakon "veliko prinaša čisto vsem". In dodala, da bodo te koristi pojasnili, "če bomo imeli priložnost".
Ob teh besedah se je oglasil prvi glas iniciative Glas ljudstva Dušan Keber in zgroženo ugotovil, da je GZS za to imela že več mesecev časa, saj so nasprotniki zakona - med katerimi je tudi sam - ves čas zahtevali konkretne dokaze o koristih zakona.
"Prvi bi jih moral predložiti predlagatelj zakona - vlada. Ker tega ni prepričljivo storila, so se računanja lotili drugi. Fiskalni svet je z več ekonomskimi modeli ocenil, da bi zakon v letu 2027 poslabšal javnofinančni saldo za približno 1,2 milijarde evrov. Dodatna gospodarska rast bi kratkoročno nadomestila le četrtino izpada, po desetih letih pa približno polovico. Preostanek bo treba pokriti z višjimi davki, krčenjem javnih izdatkov ali dodatnim zadolževanjem. Račun se bo torej tako ali drugače prenesel na državljane, tudi na tiste, ki od socialne kapice ne bodo imeli ničesar," Keber tako izpostavlja izsledke doslej edinega predstavljenega izračuna o posledicah zakona na javne finance: "Je opozarjanje na ta račun zavajanje? To so izračuni, ne demagogija. Kje so primerljivi izračuni GZS?" No, tudi v Odmevih ga nismo dočakali.
"V njenem nastopu se je pokazalo tisto, kar očita drugim: namesto izračunov splošne trditve, namesto dokazov obljube, namesto odgovorov razvrednotenje kritikov. Kdor ima zaradi svojega položaja posebno odgovornost, da javnosti predstavi dejstva, pa tega ne stori niti ob neposrednem vprašanju, težko očita drugim, da razpravo zamenjujejo s propagando," je kritično sklenil Keber.
