(INTERVJU) Dr. Katja Košir, psihologinja: Dijaki gredo v šole sedaj, ko so se že lahko družili v nakupovalnih centrih

Končno!" se psihologinja dr. Katja Košir, izredna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, vodja Centra za vseživljenjsko izobraževanje, odzove na to, da se šole z današnjim dnem po več mesecih odprejo za pouk za vse dijake. "Razumem, da so šole določen čas morale biti zaprte, da so bili nekateri ukrepi potrebni. Toda hkrati smo se v stroki spraševali, zakaj so otroci in mladostniki v prioritetah odločevalcev tako nizko. Dijaki gredo v šole sedaj, ko so se že lahko družili v nakupovalnih centrih. Mislim, da bi v šolah to druženje lahko bolj varno in nadzorovano izpeljali," doda strokovnjakinja za področje pedagoške psihologije, ki je bila med tistimi, ki so opozarjali na posledice dolgotrajnega zaprtja šol.

Ker ste pogrešali vključevanje stroke pri odločitvah, ki zadevajo šolanje, ste se aktivirali na družbenih omrežjih.

"Vsak na svojem koncu smo se številni psihologi in drugi strokovnjaki s področja vzgoje in izobraževanja spraševali, ali je pri odločitvah vključena stroka. Odloča strokovna skupina, kjer strokovnjakov s teh področij ni. Tako smo se povezali bolj zaradi občutka nemoči. Hkrati lahko zase povem, da se prej nikoli nisem javno izpostavljala, sedaj pa se mi je zazdelo to nujno. Država nas je izobrazila, če rečem poenostavljeno, zato mislim, da je naša dolžnost in odgovornost, da opozarjamo na stvari, ki jih opažamo. To je tudi pomembna drža v teh zahtevnih časih, ki so zahtevni tudi za tiste, ki se odločajo."

O napačnih vzorcih

Z odprtjem šol se veliko delo za učitelje in druge strokovnjake komaj začne.

"Res je. Sedaj je nujno oceniti stanje, ne le na področju znanj, ampak tudi na področju socialnih in emocionalnih primanjkljajev, kar pa je nekoliko bolj zahtevno. Tega namreč tudi sicer sistematično ne spremljamo, ne ocenjujemo, čeprav je šola ustanova, ki ima med pomembnimi cilji, ob akademskih, učnih, kognitivnih izidih zapisane tudi druge pomembne naloge, ki jih lahko povzamem s stavkom, da je šola prostor učenja o sebi in drugih. Že prej smo strokovnjaki opozarjali, da je treba bolj sistematično početi tudi to, sedaj je še toliko bolj pomembno."

Že prej ste opozarjali tudi, da ni meril, po katerih bi spremljali razvoj otroka na socialno-čustvenem področju.

"Gotovo je lažje izmeriti znanje kot denimo učno zavzetost, pripadnost ali zavračanje šole, socialne spretnosti, vrstniške odnose, vrstniško nasilje. Tega na šolah sistematično ne spremljajo. Ko pa se izmeri v kakšni mednarodni raziskavi, ki jih pri nas izvaja Pedagoški inštitut, ti pokazatelji za naš šolski sistem niso preveč ugodni. Pri mednarodnih primerjavah smo v znanju solidni, pri omenjenih vidikih, ne nazadnje tudi pri oceni na relaciji učenec-učitelj, pa nekoliko manj v primerjavi z drugimi. Ko opozarjam na to, seveda ne želim zanikati prizadevanj številnih vrhunskih učiteljev, svetovalnih delavcev, ki se zavedajo, da je njihova naloga podpreti učence pri reševanju konfliktov, pri strpnem sobivanju v skupini. Osnovnošolski razred je po mojem mnenju ena najbolj heterogenih skupin, v katerih se v življenju znajdemo. In preživeti v njem zahteva določene strategije, ki jih lahko učenci usvojijo na različne načine. Če jih pri tem ne podpremo, bodo prišli do zaključkov o delovanju skupnosti in o svoji vlogi v njej, ki niso nujno v redu. Lahko se bodo naučili, da v konfliktu pač zmaga tisti, ki je najbolj dominanten. Da je, kadar imaš težave, bolje, da se umakneš, in podobno."

Evalvacije posledic šolanja na daljavo se bodo šele izvedle, a določena opažanja so že na voljo.

"Učitelji poročajo, da so se razlike med učenci še povečale. Kar jih postavlja pred velik izziv. Vsi se zavedamo, da učenje na daljavo v polnosti ni moglo potekati. Učenje namreč zmeraj zahteva, da učenec stopi iz območja udobja. Na daljavo vstopati v tak odnos, pa je zelo težko. Učenju se je bilo zelo lahko izmuzniti. Pa ne obsojajmo učencev. Tudi odrasli se izognemo nečemu, kar nam je težko, če imamo možnost. Je pa sedaj priložnost, da več govorimo o pojavih, ki so bili že prej prisotni. Nekateri že prej niso bili kos zahtevam in so dobivali sporočila, da ne zadostujejo standardom, ker je preveč vse usmerjeno le v končni izid. To lahko vodi v razvoj tako imenovane naučene nemoči, pojava, ko se zaradi stalnih neuspehov kljub vlaganju truda posameznik neha truditi, ker se je naučil, da šola ni prostor, kjer je lahko uspešen. Ta izkušnja se je pri marsikom sedaj še okrepila in potrebuje zdaj čim več izkušenj, da je njegov trud pripoznan, da ga pripelje vsaj stopničko višje. Ob tem, da so bili nekateri tudi v obdobju šolanja na daljavo relativno uspešni pri učenju, je prilagajanje nekemu imaginarnemu povprečju v razredu precej problematično. Še bolj kot prej torej potrebujemo strategije diferenciacije, individualizacije, za kar bodo potrebni sistemski viri in ukrepi."

Vrtec in šola kot vratarja sistema

Izkušnje otrok in njihovih družin so zelo različne. Nekateri šole niso prav nič pogrešali, zato so se tudi pojavili pridigarji z mnenji, da so imeli težave tisti, ki so jih imeli že prej.

"Seveda bi bilo posploševanje, da se otroci niso ničesar naučili, zelo krivično do tistih, ki so zmogli toliko samoregulacije, da so vse opravili in se trudili tudi v teh oteženih razmerah. Nekateri so se trudili manj, pa jim kljub temu ni bilo hudega, le njihov manko v znanju in v veščinah uravnavanja lastnega učenja je bil vse večji. Za nekatere pa je bilo to obdobje izrazito težavno in so doživljali hudo stisko. Vrtec oziroma šola sta pri varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov ključni vratar sistema. Strokovni delavci so običajno tisti, ki prepoznajo stisko in otroka, mladostnika in/ali družino usmerijo v specializirane ustanove. Vse težave se tudi ne bodo pokazale takoj in na načine, ki jih zlahka prepoznamo.

Vesela sem za vse družine, ki so se imele dobro in jim je to stanje ustrezalo. Posploševati svojo izkušnjo na vse, češ, kaj pa je otrokom hudega, je zelo egocentrično. Izjemno problematične in neetične so tudi izjave - žal tudi nekaterih strokovnjakov - da so stiske le tam, kjer so bile že prej težave. Takšne izjave so ne le neetične, ker dodatno stigmatizirajo tiste, ki so v stiski, ampak tudi nestrokovne. Vemo namreč, da pojavi na področju medosebnih odnosov, duševnega zdravja nikoli nimajo enega vzroka, ampak gre za multiplo vzročnost, preplet različnih dejavnikov."

Omenili ste diferenciacijo. Ta naj bi bila zagotovljena tudi z manjšimi učnimi skupinami pri določenih predmetih v višjih razredih osnovnih šol, ne nazadnje tudi z odkrivanjem nadarjenih učencev.

"Kako, po katerih kriterijih oblikujejo manjše učne skupine, je avtonomna odločitev šol. Ponekod učence razdelijo v skupine glede na znanje oziroma dosežke ter imajo nato skupine z višjo oziroma nižjo zahtevnostjo, drugi ne delijo po nivojih. Skrb za nadarjene pa je tema, ki bi ji lahko namenili celoten najin pogovor. Na kratko lahko rečem samo, da to področje ni ustrezno sistemsko podprto."

Nekateri že ocenjujejo tudi, da so mladostniki največje žrtve ustavitve družbenega življenja in šolanja od doma.

"Nehvaležno je presojati, kdo je največja žrtev. Ob poznavanju razvojnih značilnosti mladostništva, pa lahko predpostavimo, da je bilo mladostnikom težje. Zanje se je nekako predpostavljalo, da bodo zmogli samostojno delati na daljavo. Toda že raziskava, ki so jo lani opravili v zavodu za šolstvo za prve mesece šolanja na domu, je pokazala, da so imeli tudi mladostniki težave pri učenju. Razumem odziv učiteljev, ki so naredili vse, se zelo trudili, bili stalno na voljo in so sedaj v skušnjavi, da odgovornost za luknje v znanju prenesejo na dijake. A kljub temu mislim, da moramo razumeti mladostnika, ki ne vpraša, kadar ne zna ali ne razume, ki se izmika, ki je raje počel kaj drugega. Tukaj so še dijaki zaključnih letnikov, ki jih skrbi, kako bodo končali šolanje. Pa tisti v tri- ali dvoletnih poklicnih programih, katerih ključni vidik je praktično usposabljanje. Kaj lahko sploh rečemo o tem, koliko so se naučili?

Ob tem so mladostniki skupina, za katero to, da doma (v najboljšem primeru) s starši igra družabne igre, pač ni več dovolj. To je obdobje, ko je še toliko bolj pomembno druženje, da vstopajo tudi v druge kontekste zunaj družine, pri čemer pa so bili izrazito ovirani."

Študenti potrpežljivo čakajo

Kako je s študenti? Kaže, da se bodo zadnji vrnili v predavalnice.

"Pri študentih je nekatere učne izide vsaj za omejeno obdobje možno dosegati na daljavo. Nekaterih ne. Govorim lahko zgolj o svoji izkušnji. V zimskem semestru sem izvajala sedem predmetov s študenti - skupaj približno 250 študentov - različnih programov vseh treh fakultet v tej stavbi, pretežno pa s študenti psihologije. Nekateri so iz različnih razlogov le pasivno spremljali predavanja in naredili najnujnejše. Zelo velik delež mojih študentov pa je z odprtimi rokami sprejel vse možnosti dvosmernega komuniciranja, ki jih daje spletna komunikacija, zelo angažirano in odgovorno so se vključili. Ne vem, ali bom še kdaj slišala, in nekateri kolegi imajo enake izkušnje, 'vaša predavanja so bila svetla točka tega tedna, tega obdobja'. To seveda prijetno poboža, a privoščila bi jim kmalu spet kakšne druge svetle točke. Tudi moja svetla točka je bilo delo z nekaterimi skupinami. Privilegij je delati z odgovornimi, razmišljajočimi in zavzetimi mladimi in zaradi takšnih izkušenj sem lažje optimistična glede družbene prihodnosti.

Mnogi so se dodatno angažirali: se priključili projektu Razlagamo.si, zagotavljali učno pomoč, pripravljali video razlage za učence osnovnih in srednjih šol. Moji študenti v okviru Društva študentov psihologije Maribor pripravljajo spletno točko, ki bo namenjena srednješolcem pri učenju in pri pripravah na maturo. Da ne omenjam, da so mnogi zelo tvorno priskočili na pomoč doma pri učni pomoči mlajšim bratom in sestram."

Zaradi svojih dobrih izkušenj menite torej, da ni nujno, da se vrnejo na fakultete?

"Niti približno. Nujno je, da se. Na daljavo gre morda le neko omejeno obdobje, za nekatere učne vsebine in cilje pa sploh ne. Nimam sicer vpogleda v rezultate anket, ki so jih opravljale posamezne fakultete in univerza med študenti. Sem pa pri svojih študentih vsake toliko časa s kratkimi anonimnimi anketami preverjala, kako so. Poročali so o povečani aksioznosti, o občutkih, da so ujeti v enem in istem dnevu, o finančnih stiskah, ker jim je bilo onemogočeno študentsko delo. Pa o tem, da je zelo težko ohranjati motivacijo in da jim dnevi minevajo ob buljenju v računalnik. Mislim torej, da so študenti plačali velik davek. Zdaj potrpežljivo čakajo, da bodo pri rahljanju ukrepov tudi oni prišli na vrsto."

Kako pa bi ocenili komunikacijo predstavnikov odločevalcev, oblasti v minulem obdobju?

"Strokovno in raziskovalno se pretežno ukvarjam z načini vzpostavljanja vključujoče razredne klime in s preprečevanjem vrstniškega nasilja. V zvezi s tem stalno učimo učitelje, da je zelo pomembno sporočati in učiti otroke, da smo spoštljivi drug do drugega, tudi ko se ne maramo in se ne strinjamo. V minulem obdobju so bili odrasli pri tem izjemno slab vzor. In to vse od državnega vrha navzdol. Komunikacijski prostor je toliko nasmeten z neustrezno komunikacijo in otroci po principih modelnega učenja dobivajo pogubne vzore. Zato se mi zdi zdaj izjemno pomembno, da smo učitelji, starši, javne osebnosti dober model, kako spoštljivo izraziti svoje mnenje.

Vsak učitelj ve, da je on odgovoren za raven komunikacije z otroki in starši, ker ima v tem odnosu več družbene moči. Vsak učitelj tudi ve, da ko postavimo pravila, posebno če terjajo odrekanje in samoomejevanje, bo v vsaki skupnosti delež, ki se jih ne bo držal. In da lahko z načinom, kako so pravila sporočana, torej jasno, spoštljivo, konsistentno, zelo zmanjšamo število tistih, ki se pravil ne bodo držali. Žal mi je, da tisti na najvišjih položajih pri nas tega bodisi ne vedo bodisi tega znanja ne želijo uporabiti. Vojaška ali kakršnakoli retorika je to že bila, v takšnih razmerah in demokratičnih družbah enostavno ne deluje."

Kako shajati v skupinah

Veliko se ukvarjate z vrstniškim nasiljem, kaj kažejo zadnje raziskave?

"Med vrstniškim nasiljem in širšim družbenim dogajanjem lahko potegnemo več vzporednic. Šola je poligon, kjer se učimo, kako shajati v skupinah, kjer imajo lahko ljudje izrazito različne poglede, stališča, načine izražanja. Vrstniško nasilje je izrazito odvisno od tega, kako vrstniška skupina deluje, kakšne norme se oblikujejo. Zlasti na prehodu v mladostništvo se delovanje vrstniških skupin precej spremeni. Biti priljubljen postane nekaterim mladostnikom pomemben cilj in v nekaterih vrstniških skupinah je priljubljenost in visok položaj v razredni hierarhiji mogoče dosegati z agresivnim vedenjem. Zato je pomembno, da otroke naučimo spoštljivo izražati negativna čustva, da dovolimo vsa čustva, tudi jezo, antipatijo, obenem pa ne dovolimo, da je takšno doživljanje alibi za nasilno vedenje. Vrstniško nasilje se namreč rodi iz izjav: 'Udarila sem jo, ker mi gre na živce.' Naloga učiteljev je, da to empatično, ampak odločno zavračajo. To zahteva sistematično delo na odnosih v razredu in dobre pedagoške kompetence."

So učitelji tega vešči, se ukvarjajo s tem? Se izobražujejo na tem področju?

"Nekateri veliko delajo na tem, drugi manj. Dobre izkušnje imam predvsem z izobraževanjem celotnih šolskih kolektivov, saj takšna izobraževanja prispevajo k oblikovanju učečih se skupnosti. Ne bom pozabila učiteljice, ki se mi je po enem od teh izobraževanj zahvalila, ker je šele takrat ozavestila, da je dopuščala, da je otrok, ki je kot tujec prišel na šolo, doživljal vrstniško nasilje. Njen stavek 'Ne bo se več ponovilo' me še zmeraj gane. Ker tudi če samo eden na vsaki šoli to sprevidi, je namen dosežen.

Učitelji se veliko izobražujejo tudi v okviru programov profesionalnega izobraževanja. Je pa dejstvo, na taka predavanja praviloma pridejo tisti, ki so že senzibilizirani za določeno področje. Nekateri učitelji se tudi ne vpletejo, ker so prepričani, da se morajo otroci sami naučiti reševati konflikte. Seveda se morajo, toda če jih pri tem pustimo povsem same, se lahko oblikujejo načini, ki so idealno gojišče za vrstniško nasilje. Saj tudi odrasli ne znamo reševati konfliktov, ker če bi jih, ne bi potrebovali sodišč. Od otrok pa kar pričakujemo, da jih bodo znali sami zrelo reševati in da jih bo to, da jih v tem pustimo same, pripravilo na zrelo in odgovorno vzpostavljanje odnosov."

Je mogoče ovrednotiti, koliko je vrstniškega nasilja? Z leti narašča, upada?

"To je zelo težko izmeriti, prav tako je odvisno od tega, kako opredelimo vrstniško nasilje. Velikokrat slišimo, da ga je več. A postali smo tudi bolj senzibilni. Moramo vedeti, da je bil še do 80., 90. let to normativen pojav, nekaj sprejemljivega. Zato težko skozi leta ocenjujemo, kako narašča ali upada. Dobiva pa nove oblike. Sedaj, v obdobju, ko so se učenci šolali na daljavo, bi nas spletno nasilje moralo še zlasti zanimati. Zelo željno čakam objave prvih raziskav o vrstniškem nasilju v tem obdobju. Velik del odnosov se je preselil na splet, kar je z vidika, da poskušamo biti odrasli sooblikovalec vrstniških kontekstov, še toliko težje. Zato moramo otrokom dati vedeti, da smo jim na voljo, jim zaupati in se z njimi pogovarjati o tem, kaj je sprejemljivo vedenje na spletu in kako se odzvati, kadar sem žrtev ali kadar opazim nasilje v spletni komunikaciji. Spletno vrstniško nasilje je v večini primerov le nadaljevanje vrstniških interakcij iz razreda."

Družbena omrežja niso več novost, ali smo se že kaj naučili o učinkih njihove rabe?

"To je še eno področje, ki kaže, kako so znanstvena dognanja odvisna od družbenih okoliščin. Ko so se pred dobrimi dvajsetimi leti pojavljala prva tovrstna orodja za komuniciranje na spletu, so raziskovalci, ki so se ukvarjali s psihosocialnimi vidiki, predpostavljali, da mladostniki to komunikacijo vzpostavljajo na račun stikov, ki bi jih sicer imeli v živo, da je torej to neugodno. In ta teza se je v začetnih raziskavah praviloma potrjevala, saj je bilo spletno vzpostavljanje stikov dokaj redek pojav in so mladostniki prek spleta pretežno iskali nove stike, torej so komunicirali z ljudmi, ki jih v vsakdanjem življenju niso poznali. Potem pa je z razvojem tehnologije in pojavom socialnih omrežij ta komunikacija postala način utrjevanja že obstoječih stikov. In omenjena kompenzacijska hipoteza se ni več potrdila."