Drevesa, tako lepa in tako mogočna

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tadej Regent

Od nekdaj imam rad drevesa. Ko sem bil majhen, so bili to veliki strici, ki so se vzpenjali proti nebu in vabili v svoje krošnje. Sem generacija, ki je to lahko obilno izkusila, in izkoristili smo vse priložnosti, ki so se nam ponudile doma za hišo. Povsem od blizu sem spoznaval predvsem jelše, ki so pač barjanski "plevel", saj rastejo ob vsakem jarku, in to kar hitro, v nekaj letih se iz neuporabnega drevesa prelevijo v nekaj, kar je za otroka, ki rad pleza, vredno osvojitve, ter hraste, kjer smo si delali hiške in domišljijske letalske kabine na neprimerno močnejših in bolj žilavih vejah, kot jih imajo jelše.

Dokler si majhen, ti drevo pomeni stolp, dober razgled naokoli, sploh na ravnem Barju. Res je bil svojevrsten občutek svobode in lahkotnosti, ko smo se zibali v krošnjah ali pa kadar je pihalo in nas je zibal kar veter sam. Seveda je tako početje kdaj pa kdaj zahtevalo tudi svoj davek. Zlomila se je veja in z malo smole si lahko priletel na tla. Ne vem, ali smo bili tako žilavi ali kaj, a ne meni ne mojim prijateljem se ni zgodilo nič. Najbrž te taka mladost zaznamuje za kasnejša leta. Tudi zdaj rad splezam na kakšno drevo in pri tem občutim ali pa se mi obnovijo občutki, ki sem jih bil deležen kot otrok. Ljudje imamo na splošno najbrž radi nekoliko vzvišen položaj, da imamo razgled naokoli, morda nadzor nad okolico. Plezanje me kar malo pomladi, imam občutek, da me drevo sprejme v svojo krošnjo.

A na drevesa gledam zdaj vendarle še na drugačen način. S spoštovanjem. Že res, da je rastlinski svet zelo bogat, težko bi se odločil, katere rastline so mi najbolj pri srcu - cvetoče se kar ponujajo, so nekako simbol lepega v rastlinskem svetu. Pravzaprav ne, še vedno dajem prednost drevesom. Še posebej zdaj, ko prihajajo na plan rezultati raznih raziskav, da vendarle le niso samo molčeči torzi, ki so obsojeni na isto lokacijo za celo svoje življenje. Nekateri jih objemajo in pravijo, da jim drevesa dajejo moč, tolažbo, jih pomirjajo. Nisem ravno na taki stopnji. A ko sem v Kočevskem rogu videl jelko velikanko, se nisem mogel premagati, da je ne bi objel. Majhen škratek, ki mu je precej manjkalo, da bi sklenil roke okoli debla. In prav tako sem se tudi počutil. Pa ne zaradi tega, ker sem bil res pravi pritlikavec v primerjavi z njo, saj velikost, veličina ni samo v fizični razsežnosti, ampak še v čem drugem. A pomen dreves je velik tudi v drugih pogledih, in če nismo ravno napihnjeno neskromni, jim to veličino moramo priznati. Po pojem se sploh ni patetično vprašati, kaj bi mi brez njih. S svojo simboliko bi nam bili lahko za vzor. Pokojni velikan gozdarstva Dušan Mlinšek je nekoč rekel, da drevesa živijo še po smrti - po tem, ko se posušijo, padejo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta