Vinko Kernc
Batni motorji so se razvijali dva tisoč let in so bili potemtakem poznani daleč pred izumom motorjev z notranjim zgorevanjem (MNZ). Vsi pionirji MNZ od Roberta Streeta do vsem dobro poznanih Otta in Diesla so torej zgolj povzeli že znano, le da so batnemu motorju namenili notranje zgorevanje. Jasno je bilo torej že od začetka: večja prostornina, večja moč.
V nasprotju s splošno miselnostjo velja, da MNZ deluje na količino zraka, ker je ta pač omejena s prostornino motorja; goriva lahko dovedemo le toliko, kolikor je na voljo zraka, da to gorivo v celoti zgori. Če dodamo več goriva, stvari zgolj poslabšamo. Kako torej v litrsko steklenico stisniti liter in pol zraka?
To strojnikom ni dalo miru; že leta 1885 je Daimler vložil patent za mehansko puhalo, 1905 pa je neki Alfred Buchi patentiral in pričel izdelovati turbo puhala. Vse je bilo torej že na mizi, le sestaviti in dodelati je bilo treba. Je pa predvsem slednje vzelo precej časa.
Auguste Rateau je leta 1916 predlagal, da bi energijo izpušnih plinov izkoriščali za pogon turbine, ki bi gnala puhalo, ki bi pomagalo vozilom pri vožnji na večjih nadmorskih višinah, kjer je zrak redkejši. Turbo puhalo, torej turbina in puhalo na isti gredi, so izumili Britanci leta 1927. Trajalo je nekaj desetletij, da je leta 1962 GM predstavil oldsmobile jetfire in chevrolet corvair monza spyder, najbrž prvi serijski vozili s turbo puhalom. Verjetno najpomembnejše pa je leto 1973, ko je BMW predstavil BMW 2002 turbo (dva litra, 127 kW). Izdelovali so ga sicer le kako leto, in sicer iz dveh razlogov: prvič, ker je prišel na trg ravno v času ene velikih naftnih kriz, in drugič, ker je imel med delovanjem motor izjemno motečo ''turbo luknjo'' (dolg odziv motorja na pritisk na stopalko plina). Kljub kratki dobi proizvodnje je vzbudil veliko želja na obeh straneh, tako pri kupcih kot pri proizvajalcih avtomobilov.
V 70. letih sta tehniko turbo puhal vgrajevala še Porsche in Saab, v 80. pa tudi številni drugi proizvajalci, vključno z Renaultom, ki letos praznuje 40 let uspešnih turbobencinskih strojev. Pri tem ni težko opaziti, da so v moderni dobi turbo puhal ta uporabljali predvsem za dvig moči športnim različicam avtomobilov. Tako je ostalo vse do novega tisočletja, ko se je pod vplivom vse strožjih okoljskih norm pojavil t. i. downsizing ali trend zmanjševanja prostornin motorjev. Manjša prostornina prinaša najmanj dvoje prednosti: prvič, manj notranjega trenja in zato manj porabe goriva, in drugič, manjšo maso motorja, zato manj porabe goriva. Da pa bi ostali pri enaki moči motorja kot pred zmanjšanjem prostornine, so zdaj vsem velikostim motorjev nadeli turbo puhalo.
Downsizing je bil, kot se je kmalu izkazalo, prehitra odločitev, zato se je iz velikega marketinškega slogana potihem prelevil v ''rightsizing'' oziroma v zasnovo motorjev s pravšnjo prostornino, ki upošteva tudi druge, prav tako pomembne dejavnike pri delovanju MNZ.
Turbo puhalo pa ostaja in le še osnovne različice, ki služijo bolj ali manj le temu, da krasijo cenike z najnižjo (''vstopno'') ceno nekega modela, so brez. Za zdaj se zdi, da so MNZ prišli v turbo ero, ki bo, če se ne zgodi kaj prelomnega, trajala, dokler bo MNZ poganjal avtomobile.
