Vinko Kernc
Mednarodni avtomobilski saloni so v prvi vrsti namenjeni prikazu, kaj bo avtomobilska industrija ponudila trgu v naslednjih mesecih, hkrati pa že tradicionalno nekateri pokažejo koncepte z različnimi nameni. Ženeva pri tem, vsaj v Evropi, močno prednjači.
Velike znamke pripeljejo koncepte, ki želijo pokazati smer oblikovanja prihodnjih modelov (po navadi z odmikom pol leta ali več), novo tehniko in tehnologije ali pa kombinacijo omenjenih. Vse pogosteje se dogaja, da pokažejo koncept, ki bo v kratkem in zelo podoben postal serijski avtomobil.
Manjše znamke, predvsem karoseristi, a tudi drugi, pripeljejo svoje vizije: kakšen bi po njihovem mnenju lahko bil nek avtomobil, in pogosto se to nanaša na bolj oddaljeno prihodnost.
Seveda pa to niso pravila, ki bi strogo veljala – je le odraz dogajanja zadnjih dveh ali treh desetletij.
Čeprav so bili letošnji koncepti velikih proizvajalcev – pričakovano – v veliki meri pod vplivom elektrifikacije pogonov, vseeno ne gre spregledati drugega izjemno pomembnega vidika: oblike. Povsem jasno je, da je pri vsakem avtomobilu pomembna vsebina, pa vendar izkušnje kažejo, da se kupci odločajo v večji meri za znamko in/ali za videz.
Proizvajalci se tega presneto dobro zavedajo, zato so njihovi oblikovalski oddelki iz leta v leto večji, obsežnejši, naprednejši in popolnejši. Salonski koncepti so pri tem poligon merjenja odziva obiskovalcev na (predvsem) videz. In od tega je v precejšnji meri odvisna nadaljnja pot oblikovalske filozofije.
Saj so okusi različni in navsezadnje tudi vsaka anketa ne da pravega odgovora, vseeno pa lahko zatrdimo: tudi letošnji ženevski koncepti so bili vsaj zanimivi, če že ne privlačni ali celo lepi. Kakor kateri in kakor za koga.
Zagotovo pa nekaj drži: oblikovalcem idej, kot kaže, nikoli ne zmanjka.
