(VEČER V ŽIVO) Bruno Šimleša: V divjini je našel sebe

Na Večeru v živo bo priznani hrvaški avtor knjižnih uspešnic in sociolog Bruno Šimleša govoril o svoji transformativni poti po ameriški divjini. Nanizal bo izjemne prigode in spoznanja, ki jih je doživel ob njih, in so ga fizično ter duhovno preobrazile.

Lani ste se podali na svojo "življenjsko pot" od Mehike do Kanade. Nanjo ste se pripravljali več let. Nam lahko opišete, kakšne so bile priprave?

"Najobsežnejši del so bile fizične priprave. Treniral sem od štiri- do petkrat na teden, vendar je bilo pomembno raziskati in naročiti tudi dobro ultralahko opremo, pa tudi urediti delo. Najpomembneje je bilo napolniti družinske baterije, da bi lažje prebrodili te mesece v divjini. V pripravo je bilo vloženega ogromno truda, saj mi je bilo izjemno pomembno, da si uresničim sanje o prečkanju Pacific Crest Traila. Pot je zahtevna, do naslednjega mesta je od štiri do šest dni hoje, medtem pa si sam z nahrbtnikom, v katerem nosiš vse, kar potrebuješ za življenje. Na poti ni planinskih koč in podobnih zavetišč. Popolna svoboda, a tudi odgovornost za varnost v vseh možnih vremenskih razmerah, pri čemer prečkaš tudi prelaze na višini 4000 metrov nad morjem in nešteto divjih rek. Skupno torej 4482 kilometrov v 135 dneh hoje - presrečen sem, da sem večinoma užival v tako zahtevni izkušnji."

Kako je vaša družina sodelovala pri pripravah? Verjetno sta se tudi vaša soproga Maja in hči Anabela morali pripraviti na vaš podvig in dejstvo, da se vam na poti lahko tudi kaj zgodi. Kaj je vaš podvig pomenil zanju?

"Maja mi je bila fantastična podpora, ker je razumela, kako zelo hrepenim po teh sanjah. Anabela pa je v svojem najstniškem svetu, zato se ne poglablja toliko v mojega. Ves čas smo bili v stiku, celo skupaj smo gledali filme, ko sem bil v mestu, kjer je bil signal stabilen … To je bil zagotovo najzahtevnejši vidik celotne izkušnje. Biti ločen od njiju in ne biti mož in oče, kot bi moral biti, je bilo zagotovo težje kot kateri koli izzivi na poti sami."

Ta pustolovščina je bila vaša največja življenjska želja, kot pravite. Kaj vam pomeni njena izpolnitev?

"Mislim, da svoje sanje pogosto dajemo na čakanje. Čakamo, da se vse popolnoma uredi, potrebe drugih dajemo pred svoje itd. Menim, da je zdravo misliti tako nase kot na druge. Že leta delam z bolniki z rakom, svoj čas in energijo namenjam številnim organizacijam, organiziram humanitarne akcije in sem pogosto na voljo drugim. In brez kakršnega koli občutka krivde sem lani postavil sebe na prvo mesto in se odločil, da si uresničim sanje, ki so bile preizkušnja za vse moje fizične in psihične meje. V coni udobja se tako ali tako ne zgodi nič dobrega."

Se je morda že porodila naslednja tako velika želja?

"Kar se tiče novih dogodivščin, bom to poletje prehodil 160 km dolgo pot Tour de Mont Blanc in morda teden ali dva preživel v Dolomitih, velike poti pa bodo morale počakati kakšno leto ali dve. Trenutno me najbolj kliče tako imenovana Velika himalajska pot, ki bo še večji izziv in hkrati tudi še globlji vir zadovoljstva."

Spodbujate, da sledimo svojim željam in živimo svoje sanje.

"Seveda ne moremo slediti svojim sanjam 24 ur na dan. Vsi odrasli imamo v svojem življenju odgovornosti do drugih. Menim, da ni zdravo ves čas misliti le nase, hkrati pa tudi ni prav, da potrebe drugih ves čas postavljamo pred svoje."

Pot po Pacific Crest Trailu je bila pot k sebi. Pravite, da vas je spremenila. Med drugim je poglobila vaše ljubezni, odnose, hvaležnost in še kaj.

"Zagotovo sta se ljubezen do divjine in človeštva še globlje zakoreninili v moji duši. In ljubezen do moje žene. In tudi po 135 dneh v divjini le s tistim, kar nosiš v nahrbtniku, kjer je vzdrževanje higiene pravi podvig, je lažje ceniti udobje sodobnega življenja. Še vedno me vleče v divjino, saj se sredi ničesar počutim bolj naravno kot sredi mestnega vrveža."

Pot vas je spremenila tudi fizično. Kaj ste ob naporu zaradi hoje in različnih vremenskih razmer ter terena spoznali o svojem telesu?

"Presrečen sem bil, kako se je moje telo spopadlo z izzivom. Na to pot se običajno podajo mladi ljudje v dvajsetih, zato nisem bil prepričan, ali bom pri svojih 46 zdržal tempo, nisem vedel, kakšne težave bom imel, saj česa podobnega v svojem življenju še nisem počel. Vendar kljub prehojenim več kot 50 kilometrom nisem občutil nikakršnih bolečin v mišicah. Bil sem zelo ponosen na svoje telo, še bolj pa na svojega duha, saj eno vpliva na drugo."

V divjini ste bili večino časa sami. Na poti ste menda doživeli tudi več t. i. trenutkov svetosti, presežnosti. Kdaj se je to zgodilo in kaj ste takrat doživljali?

"Občutek, ko veš, da je vse na svojem mestu. Ko si v tako čudoviti divjini, za katero se zdi, da jo je bog ustvaril v prvih sekundah Geneze. Ko je bilo Stvarjenje na vrhuncu. Pogosto so me preplavljali valovi hvaležnosti in navdušenja nad lepoto."

Verjetno ste na poti doživljali tudi stiske, strahove, dvome. Kdaj? In kako ste se soočali z njimi?

"Seveda so bila težka obdobja. Ko je bila več dni skupaj temperatura nad 40 °C in naslednjih 100 kilometrov na poti ni bilo sence, ko sem imel v enem dnevu 20 zahtevnih prečkanj rek ali ko je bilo deset dni toče in grmenja. A težki časi pridejo in gredo. Svetost ostane. Za vedno."

Ste bili kdaj tudi "na robu", v smislu varnosti?

"Bilo je veliko srečanj s klopotačami in medvedi, nekaj nevarnih prečkanj rek ter ledenih prelazov na 4000 metrih. Vendar je bilo vse to nekako v okviru mojih zmožnosti, moral sem biti previden, a sem verjel, da sem varen. Najbolj nevaren trenutek je bil, ko sta sredi noči dva avtomobila parkirala pri našem kampu in sta moška, ko sta stopila iz njiju, rekla: 'Jim bomo že pokazali.' Takoj sem začel pakirati šotor in vso opremo ter se skril za ogromen bor, pripravljen, da pobegnem na drugo stran. Na srečo se je izkazalo, da sta imela v mislih nekaj drugega. Moram reči, da se bolj bojim divjih ljudi kot divjih živali."

Spoznali ste tudi, da v divjini odpadejo vse vloge in maske, ki jih nosimo. Ste tudi vi "odložili" katero od njih?

"Ne uporabljam jih v vsakdanjem življenju, kaj šele na poti. Lepota tako dolgega pohoda je v tem, da je nahrbtnik že tako ali tako dovolj težak, tako da vanj ne moreš spraviti mask, ki jih uporabljaš v vsakdanjem življenju. Na poti si obsojen nase. To je blagoslov in prekletstvo hkrati, saj se ne moreš skriti pred ranami, ki jih morda nisi pozdravil. Ni namreč običajnih vsakodnevnih 'motenj', za katere bi se lahko skril."

Celo življenje ste spakirali v nahrbtnik. V resnici za srečo ne potrebujemo veliko, mar ne?

"Zagotovo ne potrebujemo veliko materialnih stvari. Potrebujemo pa občutek smisla, nekaj bližnjih ljudi, prostor za svoje strasti, jasno predstavo o svojih vrednotah, znati moramo reči ne ljudem, ki si nas ne zaslužijo ..."

Kako je nastajala knjiga U srcu divljine? Ali jo bomo brali tudi v slovenščini?

"Tja nisem šel pisat knjige, zato sem se vrnil brez zapiskov. Sem pa snemal videoposnetke in jih objavljal na družbenih omrežjih ter jih pozneje izkoristil pri pisanju. Knjiga je nastala, ker sem moral tej izkušnji dati piko na i. Z njo sem želel svojo izkušnjo približati ljudem, saj jih v naši regiji ni veliko, ki bi prehodili to pot. V njej sem delil tudi nekaj miselnih strategij, ki so mi pomagale, da sem večino časa v izkušnji užival. Torej ne gre za tipičen potopis, ampak bolj za nekakšen 'človekopis', ki vrača vero v človeškost in ljudi. In ja, Mladinska knjiga pripravlja tudi slovensko izdajo, verjamem, da bo izšla v začetku prihodnjega leta."

Kaj vse bomo še slišali na Večeru v živo? Zakaj naj naše bralke in bralci pridejo na dogodek?

"Poleg tega, da bom pokazal čudovito ameriško divjino in povedal anekdote o čudovitih ljudeh, ki sem jih srečal na poti, bom delil tudi nekaj miselnih strategij, ki nam pomagajo tako v gorah kot v vsakdanjem življenju."