Tačke za duševno zdravje: ko pes odpre prostor za človeka

Prav takšnega omogoča projekt Tačke za duševno zdravje.

Pogosto človek ne potrebuje še enega nasveta ali navodila, kako naj živi svoje življenje, da bo srečen. »Potrebuje predvsem prostor, v katerem lahko za trenutek odloži vse, kar se od njega pričakuje, in preprosto samo je,« svojo izkušnjo opisuje Polona Moličnik, mag. zdr. in soc. ved, mag. ekon. in posl. ved, ki pri projektu Tačke za duševno zdravje sodeluje kot strokovna izvajalka.

Prav ustvarjanje takšnega prostora je ena od osrednjih idej projekta, ki povezuje Društvo Tačke pomagačke, Inštitut Viverius plus in Zdravstveni dom Ravne na Koroškem. V njem terapevtski psi niso predstavljeni kot čudežno zdravilo ali nadomestilo za strokovno pomoč, temveč kot spremljevalci pri vsebinah, namenjenih krepitvi duševnega zdravja. »Pes ne rešuje človekovih težav. Lahko pa s svojo mirno navzočnostjo ustvari občutek zaupanja,« pravi Moličnikova. V takšnem okolju se človek lažje umiri, sprosti in si dovoli čutiti. Lahko se odpre prostor za pogovor, stik s samim seboj ali preprosto za izkušnjo, do katere bi s klasičnim pogovorom prišli težje.

Navzočnost psa človeka pomirja in spodbuja

Da bi razumeli, zakaj ima lahko takšna navzočnost posebno vrednost, je treba najprej predstaviti poslanstvo Društva Tačke pomagačke in njegovih terapevtskih parov. Društvo ima za seboj skoraj 20 let dela s terapevtskimi psi. V tem času sta se po besedah predsednice Društva Tačke pomagačke Dušanke Prelc Premate zelo povečala prepoznavnost njihovega dela in tudi priznavanje učinkov, ki jih lahko prinese stik s terapevtskim psom. »Najbrž se sliši neverjetno, ampak navzočnost psa hkrati tako pomirja kot tudi spodbuja. Ko se umirimo in mirno zadihamo, se hkrati tudi lažje posvetimo nalogi, pa naj bo to branje kužku ali naloge na delovni terapiji odraslih uporabnikov,« pravi predsednica društva. V skoraj dveh desetletjih se ni spreminjalo le razumevanje koristi dela s terapevtskimi psi, temveč tudi pogled na psa. V društvu velik poudarek namenjajo strokovni literaturi in izobraževanju ter drugačnemu razumevanju vzgoje psov, njihove dobrobiti in nagonov. Še posebej pomembno jim je prepoznavanje komunikacije med psi ter med psom in človekom. Terapevtski pes ni pripomoček, ampak živo bitje s svojimi potrebami, sposobnostmi in mejami, zato mora biti dobrobit psa enako pomembna kot dobrobit človeka, s katerim dela.

Tačke za duševno zdravje – od ideje do konkretnega projekta

Prav na podlagi dolgoletnih izkušenj je zrasla ideja, da bi terapevtskega psa še bolj neposredno povezali z vsebinami, namenjenimi duševnemu zdravju. »Pravzaprav lahko rečemo, da je v vsaki opravljeni terapevtski uri tudi del, ki je usmerjen v naše duševno zdravje,« pravi predsednica Društva Tačke pomagačke. Ko se je pojavila možnost prijave na razpis ministrstva za zdravje, so se skupaj s partnerjema odločili to področje zastaviti kot poseben program društva, in tako je nastal projekt Tačke za duševno zdravje. Duševno zdravje ni nekaj, o čemer bi morali začeti razmišljati šele takrat, ko nastanejo velike težave. Pomembni so tudi trenutki, v katerih človek prepozna svoje počutje, vzpostavi stik s seboj in poišče podporo, ko jo potrebuje. »Bližina terapevtskega psa pomaga ustvariti varen prostor, v katerem se ljudje lažje sprostijo, odvržejo vsakodnevne maske in preprosto so. Pes ne obsoja, ne pričakuje, ne išče pravih besed in ne zahteva ničesar,« razlaga Moličnikova. Dodaja, da v projektu Tačke za duševno zdravje ljudi ne želijo učiti, kako naj prepoznajo svoja čustva. »Želimo jih povabiti v trenutek tukaj in zdaj, v okolje, ki je varno in v katerem se lahko počutijo povsem sprejete.« Ob tem spregovori o vračanju k nečemu zelo osnovnemu. Tako kot spet cenimo domačo, sezonsko in lokalno hrano, se po njenem mnenju tudi pri odnosu do življenja vračamo bližje k naravi. »Vračamo se domov. Vračamo se tja, kjer človeku ni treba ničesar dokazovati in je lahko samo to, kar je.«

Štiri skupine, različni ljudje, ista potreba

Projekt je namenjen štirim skupinam: mlajšim otrokom, staršem, različnim poklicnim skupinam in starejšim od 65 let. Na prvi pogled so njihove življenjske situacije zelo različne, toda pri vseh je mogoče prepoznati nekatere skupne potrebe. »Hkrati pa menim, da smo ranljivi pravzaprav vsi,« pravi Moličnikova. »Ne glede na starost ali življenjsko obdobje imamo vsi potrebo po tem, da smo videni, sprejeti in za trenutek razbremenjeni pričakovanj, ki jih nosimo s seboj. Terapevtski pes ni namenjen samo ranljivim skupinam, raje bi izhajala iz vprašanja: kdo si je pripravljen vzeti čas, da se za trenutek ustavi in je samo človek? Prav tu vidim posebno vrednost terapevtskega psa. Njegova navzočnost ne izbira, kdo si, kaj znaš, koliko si dosegel ali kaj se od tebe pričakuje. Sprejme te tam, kjer si.« Zanjo je največji potencial terapevtskega psa prav v tem, da mu ne pripisujemo vloge, ki je nima. Pes ni zdravilec, ni psiholog in ni psihiater. Lahko pa njegova navzočnost pomaga ustvariti okolje, v katerem se človek lažje sprosti. »V takšnem prostoru se lahko odpre pogovor, spremeni razpoloženje ali pa se preprosto zgodi nekaj lepega, kar človek odnese s seboj. Takšno izkušnjo lahko pozneje prikliče v spomin in se nanjo nasloni, ko pridejo težji trenutki,« dodaja magistra zdravstvenih in socialnih ved. Pri delu s terapevtskimi psi prepoznava različne učinke, med njimi psihosocialne, kot so zmanjševanje občutkov stresa in napetosti, izkušnja sprejetosti, lažje vzpostavljanje stika, spodbujanje komunikacije in zmanjševanje občutka osamljenosti. Pomemben je tudi kognitivni vidik. »Pes lahko postane motivacija za sodelovanje, učenje, razvijanje koncentracije, odgovornosti in empatije. Prav zato je pri otrocih lahko čudovit spremljevalec pri branju in učenju.«

Ko stroka stopi iz klasičnih okvirov

Da projekt ne bi ostal samo pri posameznih srečanjih ali društvenih aktivnostih, je pomembno tudi njegovo povezovanje z zdravstvenim okoljem. Pri tem sodeluje Zdravstveni dom Ravne na Koroškem, ki ga vodi direktorica dr. Zdenka Koželj Rekanović, specialistka splošne medicine. Direktorica je projekt podprla tudi zato, ker verjame v pomen stika z ustrezno usposobljenimi živalmi in v preventivno delovanje na področju duševnega zdravja. »Terapija s pomočjo živali ima številne pozitivne učinke. Med drugim lahko pomaga zmanjševati občutek osamljenosti, spodbuja neverbalno komunikacijo, povečuje motivacijo za sodelovanje ter ustvarja prijetnejše in bolj sproščeno okolje za paciente,« pravi direktorica in velika ljubiteljica živali. Ob tem jasno poudarja, da takšni pristopi ne nadomeščajo klasičnih oblik obravnave, temveč jih dopolnjujejo. Za dr. Koželj Rekanovićevo je pomemben predvsem širši pogled na zdravje. »Zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak vključuje tudi duševno počutje, odnose, občutek varnosti in kakovost vsakdanjega življenja,« pojasnjuje. »Želim si, da bi se ljudje začeli svojih težav pravočasno zavedati in jih prepoznati. Z različnimi preventivnimi ukrepi si lahko namreč marsikdaj olajšamo stiske ter pomembno pripomoremo k boljšemu počutju in zdravju.« Zato se ji zdi pomembno, da zdravstveni dom išče nove in dostopne oblike podpore ter ljudem ponuja prostor, v katerem se lahko o duševnem zdravju govori odprto, brez predsodkov in strahu. Prihodnost zdravstvene obravnave vidi v celostni obravnavi človeka, ki se mu podpora ponudi takrat, ko jo potrebuje, in na način, ki mu je čim bližje. »Vesela sem, da je oziroma bo lahko tudi ZD Ravne na Koroškem pokazal, da se pomembne in dobre stvari na področju zdravstva dogajajo tudi zunaj največjih slovenskih središč.«

Da vsebine dosežejo tudi tiste, ki ne pridejo v živo

Pomemben partner projekta je tudi Inštitut Viverius plus, ki z Društvom Tačke pomagačke sodeluje že dalj časa, med drugim pri izobraževanju prostovoljcev pripravnikov. Sodelovanje je tako naravna nadgradnja že vzpostavljenega odnosa. »V ekipi skrbimo za tehnično pripravo, izdelavo vseh spletnih vsebin in spletne strani projekta,« vlogo Viveriusa predstavi operativna direktorica in vodja izobraževanj Nina Zalaznik Rekanović. Za posamezne delavnice bodo prostovoljci dobili tudi možnost spletne priprave, nekatere spletne vsebine pa bodo namenjene širši javnosti, saj je prav dostopnost eden od pomembnih vidikov projekta. »O duševnem zdravju še vedno govorimo premalo in z zadržkom, poleg tega ljudje težko priznamo, da si želimo ali potrebujemo podporo,« poudarja operativna direktorica Viveriusa. »Projekt Tačke za duševno zdravje poskuša na tem področju narediti korak naprej – z delavnicami, ki ljudi vabijo, da si vzamejo trenutek zase. Terapevtski psi Društva Tačke pomagačke zaradi svoje pomirjujoče narave igrajo ključno vlogo.« Splet lahko človeku omogoči, da vsebino spremlja doma, kadar mu ustreza in v obsegu, ki ga zmore. »Strokovno vsebino moramo prilagoditi osebi, ki jo pričakujemo na drugi strani, in jo predstaviti vabljivo in prijazno, da ustvarimo okolje, v katero se uporabniki radi vračajo.« Zato vsebine razdeljujejo na manjše enote in uporabljajo različne oblike interaktivnosti. Uporabnik lahko nekaj spremlja toliko časa, kot mu ustreza, se vrne k že ogledani vsebini ali nadaljuje tam, kjer je ostal.

Tudi človek se uči od psa

Delo z ljudmi po besedah Polone Moličnik vedno znova pokaže, da se lahko od vsakega človeka in odnosa nekaj naučimo. »Človek pride zaradi psa, ostane zaradi izkušnje in morda s seboj odnese nekaj, česar sprva sploh ni pričakoval.« Projekt človeka ne postavlja pred nalogo, temveč mu ponudi izkušnjo. Trenutek, v katerem lahko samo sedi ob psu in se umiri. »Ne gre samo za to, kaj lahko damo drugemu, temveč tudi za to, kaj se ob tem zgodi z nami. Vsako srečanje je lahko majhen trenutek, v katerem se učimo drug od drugega. Človek od človeka in človek od psa,« povzame Moličnikova. In morda je prav to najbolj preprost način, kako razumeti vlogo terapevtskega psa. Ne kot tistega, ki bo človeka rešil njegovih bremen, ampak kot bitje, ki mu lahko za trenutek pomaga najti prostor, v katerem jih lahko odloži.