Ada Blackjack, Inupiatka z Aljaske, je edina preživela tragično arktično odpravo na Wrangelov otok v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Reševalci so avgusta 1923 na otoku našli le njo in ladijsko mačko.
Ada je v mladosti doživela številne tragedije. Oče ji je umrl zaradi zastrupitve s hrano, ko je imela osem let. Mati jo je nato poslala v misijonarsko šolo, kjer se je naučila brati, pisati, kuhati in šivati. Pri šestnajstih letih se je poročila z lovcem Jackom Blackjackom, ki jo je zlorabljal in na koncu zapustil v divjini. Ada je morala več kot šestdeset kilometrov pešačiti do mesta Nome, pri tem pa je na hrbtu nosila bolnega sina Bennetta. Ker z delom čistilke in šivilje ni zaslužila dovolj za njegovo zdravljenje tuberkuloze, ga je začasno oddala v sirotišnico. Od takrat naprej je iskala način, kako bi zaslužila denar za sinovo zdravljenje.
Odločitev za nevarno pot
Leta 1921 je polarni raziskovalec Vilhjalmur Stefansson iskal ljudi za odpravo na Wrangelov otok, saj je želel to ozemlje priključiti Kanadi ali Veliki Britaniji. Adi je ponudil plačilo 50 dolarjev na mesec, kar je predstavljalo ogromno vsoto denarja. Čeprav se je bala polarnih medvedov in neznanih moških, je ponudbo sprejela. Odpravo so tako sestavljali štirje mladi moški - Allan Crawford, Milton Galle, Lorne Knight in Fred Maurer - ter Ada in mačka Vic. Drugi staroselci so sodelovanje v zadnjem trenutku odpovedali.
Prvo leto so na otoku preživeli mirno. Moški so lovili divjad, Ada pa je kuhala in popravljala oblačila. Naslednje poletje pa oskrbovalna ladja zaradi debelega ledu ni mogla doseči otoka. Zima je prinesla pomanjkanje hrane in obup. Lorne Knight je resno zbolel za skorbutom, saj jim je primanjkovalo vitamina C.
Boj za preživetje v neusmiljeni divjini
Januarja 1923 so Crawford, Maurer in Galle vzeli preostale pse in odšli preko zaledenega morja proti Sibiriji po pomoč. Nikoli več jih niso videli in njihova usoda ostaja neznana. Ada je ostala sama v taboru z bolnim Knightom in mačko. Čeprav prej ni imela izkušenj z orodjem za preživetje v divjini, se je naučila nastavljati pasti za polarne lisice in uporabljati puško. Knightu je dajala večino hrane in zanj skrbela, a je moški junija 1923 kljub njeni oskrbi umrl.
Ada po njegovi smrti ni obupala. Okrepila je stene svojega šotora, izdelala čoln za lov na tjulnje in zgradila opazovalnico za pravočasno odkrivanje polarnih medvedov. Avgusta 1923 je reševalna ladja Donaldson končno prebila led. Reševalci so pričakovali izčrpane moške, a so našli le drobno Inupiatko, ki je ohranila pri življenju sebe in ladijsko mačko.
Mediji so jo ob vrnitvi poimenovali "ženski Robinson Crusoe", vendar Ada ni marala slave. Stefansson je z njeno zgodbo in dnevniki napisal knjige ter zaslužil veliko denarja, Adi pa ni izplačal niti celotnega obljubljenega zneska. Kljub temu je zbrala dovolj denarja in odpeljala sina Bennetta na zdravljenje v Seattle. Ada Blackjack je umrla maja 1983 na Aljaski, stara 85 let.
