Na ledvice moramo pomisliti, ko še ne bolijo

Kadar ledvično okvaro povzroči sladkorna bolezen, govorimo o diabetični ledvični bolezni oziroma diabetični nefropatiji. Gre za tiho bolezen, ki lahko dolgo napreduje brez posebnih simptomov. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj, lahko s sodobnim večplastnim zdravljenjem upočasnimo njen potek in pri nekaterih bolnikih odložimo potrebo po dializi ali presaditvi ledvice.

Dolgotrajno povišana koncentracija glukoze v krvi lahko poškoduje drobne krvne žile in filtracijsko pregrado v ledvicah. Zgodaj se lahko okvara pokaže kot albuminurija, čeprav je ocenjena glomerulna filtracija (oGF) še normalna, pozneje pa se lahko začne zmanjševati tudi sposobnost ledvic za filtriranje krvi. KLB, pripisana sladkorni bolezni, se razvije pri približno 20 do 40 odstotkih ljudi s sladkorno boleznijo.

Krvni sladkor pa ni edini dejavnik tveganja. »Pomembni so tudi zvišan krvni tlak, trajanje sladkorne bolezni, albuminurija, srčno-žilne bolezni, debelost, kajenje in pridružene bolezni,« pojasnjuje prim. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, dr. med., specialistka splošne medicine iz ambulante družinske medicine Galenia.

Tiha bolezen, ki jo moramo aktivno iskati

KLB v zgodnjih stopnjah praviloma ne povzroča simptomov. Človek se lahko počuti povsem dobro, čeprav so ledvice že izgubile del svoje sposobnosti filtriranja krvi. »Prav zato je pri sladkorni bolezni pomembno, da bolezen ledvic iščemo aktivno in ne čakamo na simptome. Pri sladkorni bolezni tipa 2 priporočamo redno, najmanj enkrat letno določanje oGF in razmerja med albuminom in kreatininom v urinu (UACR),« pojasnjuje prof. dr. Miha Arnol, dr. med., specialist interne medicine in nefrologije, predstojnik KO za nefrologijo in vodja Centra za transplantacijo ledvic v UKC Ljubljana. Pri sladkorni bolezni tipa 1 se letno preverjanje UACR in oGF praviloma začne po najmanj petih letih trajanja bolezni.

Albumin v urinu je lahko prvi znak poškodbe ledvičnih filtrov, še preden se oGF zmanjša. En sam povišan rezultat še ne pomeni kronične bolezni, saj se albuminurija lahko prehodno poveča denimo ob okužbi, vročini, izraziti hiperglikemiji, menstruaciji ali intenzivni telesni dejavnosti. Zaradi naravnega nihanja vrednosti morata biti praviloma povišana najmanj dva od treh izvidov UACR, opravljenih v obdobju treh do šestih mesecev, pojasnjuje dr. Rotar Pavličeva.

»Pomembno je poudariti, da KLB ni samo vprašanje morebitne prihodnje dialize. Že prisotnost KLB, zlasti albuminurije, pomeni povečano srčno-žilno tveganje. Višja ko je albuminurija in nižji ko je oGF, večje je tveganje za napredovanje bolezni, srčno-žilne zaplete in prezgodnjo smrt,« poudarja dr. Rotar Pavličeva.

Potek KLB ni pri vseh enak

Pri nekaterih ljudeh ostane delovanje ledvic stabilno desetletje ali dlje, pri drugih se lahko ob slabo urejenem krvnem tlaku in sladkorni bolezni pomembno poslabša že v nekaj letih. Pomembna ni le ena laboratorijska vrednost, temveč gibanje izvidov skozi čas.

Eden od kriterijev za KLB je oGF pod 60 ml/min/1,73 m², ki vztraja najmanj tri mesece. V tretji stopnji se pogosteje pojavijo slabokrvnost, motnje presnove mineralov in kosti ter težave pri uravnavanju volumna telesnih tekočin in krvnega tlaka. Vrednost oGF pod 30 pomeni napredovalo bolezen, pod 15 pa ledvično odpoved. Toda ena sama številka še ne pomeni, da bolnik potrebuje dializo, poudarja dr. Arnol. Pomembni so tudi hitrost slabšanja, simptomi in zapleti. Na napredovanje pa močno vplivajo urejenost krvnega tlaka in sladkorne bolezni, kajenje, čezmerna telesna teža, srčno-žilne bolezni ter ponavljajoča se akutna okvara ledvic, zato potek in hitrost napredovanja KLB nista pri vseh bolnikih enaka.

Kaj lahko naredijo bolniki?

Zelo veliko je mogoče narediti, če KLB odkrijemo zgodaj – denimo ob pojavu albuminurije, ko je delovanje ledvic še ohranjeno. Temelj sta urejen krvni tlak in krvni sladkor, redna telesna dejavnost, primerna telesna teža, opustitev kajenja in manjši vnos soli. Pomembna sta tudi redno jemanje predpisanih zdravil in previdnost pri zdravilih, ki lahko ledvicam škodujejo, svetujeta dr. Rotar Pavličeva in dr. Arnol.

»Pri številnih bolnikih lahko danes napredovanje kronične ledvične bolezni precej upočasnimo, potrebo po nadomestnem zdravljenju odložimo za več let, pri nekaterih pa dosežemo, da dialize sploh ne bodo potrebovali,« pravi dr. Arnol. Zato bolnikom svetuje, naj poleg krvnega sladkorja in glikiranega hemoglobina poznajo tudi tri ključne podatke o zdravju svojih ledvic: krvni tlak, oGF in količino albumina v urinu.

Presaditev je nov začetek, ne konec bolezni

Če bolezen napreduje do ledvične odpovedi, je za primernega bolnika najboljša oblika nadomestnega zdravljenja presaditev ledvice. Ta omogoči kakovostnejše in svobodnejše življenje kot dializa, vendar ne pomeni ozdravitve. Zahteva vseživljenjsko spremljanje in zdravljenje z zdravili za zaviranje imunskega odziva.

Sladkorna bolezen po presaditvi praviloma ne izgine in lahko sčasoma prizadene presajeno ledvico. Nekatera zdravila proti zavrnitvi organa zvišujejo krvni sladkor, bolezen pa se lahko pojavi tudi na novo. Izjema so nekateri bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1, pri katerih je mogoče sočasno presaditi ledvico in trebušno slinavko, pojasnjuje dr. Arnol.

»Uspešna presaditev ledvice za primernega bolnika pomeni veliko več kot le življenje brez dialize – praviloma prinaša bolj kakovostno, svobodnejše in daljše življenje. Presaditev zato ne pomeni konca bolezni, pogosto pa pomeni nov začetek,« sklene dr. Arnol.