Spomladi leta 1006 so ljudje po vsem svetu opazovali prizor, ki je presegel vse, kar so do takrat sploh kdaj videli na nočnem nebu. Konec aprila, najverjetneje 30. aprila, se je na mestu današnjega ozvezdja Volk nenadoma pojavila nova zvezda. Sijala je tako močno, da je zasenčila vse ostale nebesne objekte, celo planet Venero. Šlo je za supernovo SN 1006, najsvetlejšo zabeleženo eksplozijo zvezde v celotni zgodovini opazovanja vesolja.
Svetloba, ki je preglasila noč
Sodobni astronomi ocenjujejo, da je ta zvezda sijala do šestnajstkrat močneje od Venere in ustvarjala sence na tleh. Nekateri zgodovinski zapisi celo kažejo, da so jo ljudje zlahka opazovali tudi podnevi, kar predstavlja izjemno redkost za tovrstne pojave. Kitajski in japonski astronomi, ki so redno in natančno spremljali nebo, so to "gostujočo zvezdo" zabeležili prav konec aprila. Eden najbolj podrobnih opisov pa prihaja iz islamskega sveta. Perzijski znanstvenik Ali ibn Ridwan je takrat zapisal, da je zvezda dosegla dvakrat do trikrat večjo velikost od Venere, poroča hrvaški portal Index. Njeno svetlobo je primerjal s četrtino lunine svetlobe in natančno opisal njeno barvo, ki se je sčasoma spreminjala. V Evropi so kronike iz Švice in Italije prav tako omenjale novo luč na nebu, ki je vztrajala več mesecev. Mnogi so pojav razumeli kot božji znak, spet drugi pa so v njem iskali naravna pojasnila.
Od ukradene snovi do vesoljskega prahu
Danes znanstveniki vedo, da je supernova SN 1006 nastala kot posledica eksplozije bele pritlikavke v sistemu dveh zvezd. V takšnem sistemu ena zvezda dobesedno krade snov drugi, dokler ne doseže kritične mase. Takrat sledi katastrofalna eksplozija. Ta dogodek je sprostil ogromno količino energije in za kratek čas zasijal močneje od celotne galaksije, v kateri se je zgodil. Ostanek te mogočne eksplozije astronomi še danes vidijo kot razširjen oblak plina in prahu, ki se nahaja približno 7200 svetlobnih let od Zemlje.
Supernova iz leta 1006 tako ostaja ključna referenčna točka v astronomiji, ko strokovnjaki razpravljajo o ekstremni svetlosti. Tovrstne supernove tipa Ia danes znanstvenikom pomagajo meriti razdalje v vesolju, saj oddajajo relativno enakomerno svetlobo. Prav z njihovo pomočjo so raziskovalci ob koncu 20. stoletja odkrili pospešeno širjenje vesolja. Čeprav je zvezda po nekaj mesecih izginila z nočnega neba, njena sled še vedno obstaja in ponuja dragocen vpogled v procese, ki oblikujejo naše galaksije.
