Kje smo v Sloveniji pri uporabi obnovljivih virov energije v gospodinjstvih

Slovenska gospodinjstva porabijo največ energije za ogrevanje, in sicer več kot 60 odstotkov, pri tem pa imajo drva tradicionalno močan delež. Vse bolj pa se povečujeta raba toplote okolice z uporabo toplotne črpalke in raba lastne elektrike iz sončnih elektrarn.

Lesna biomasa

V samostojnih hišah je lesna biomasa tradicionalno najpomembnejši energent. Približno 35 odstotkov gospodinjstev v individualnih stavbah uporablja klasična drva, celoten delež rabe lesne biomase (s peleti, sekanci in briketi) pa presega 45 odstotkov.

V večstanovanjskih stavbah je drugače. Le manjši del se jih ogreva na drva prek etažnih kurišč ali skupnih kotlovnic, večina jih je priključena na daljinsko ogrevanje. Skoraj polovica daljinskih sistemov uporablja toploto iz lesne biomase ali soproizvodnjo. Približno polovica vseh slovenskih gospodinjstev je ogrevana z lesno biomaso.

Toplotne črpalke

V individualnih stavbah so toplotne črpalke (TČ) drugi najbolj priljubljeni vir ogrevanja. S TČ se ogreva približno 20 odstotkov gospodinjstev, pri novogradnjah pa delež presega 70 odstotkov, saj je sistem zrak/voda postal priljubljen zaradi visoke energetske učinkovitosti in dostopne cene.

V blokih je delež nižji, a hitro raste pri prenovah in novogradnjah. Po podatkih državne statistike je s toploto okolice ogrevanih od 13 do 15 odstotkov vseh slovenskih gospodinjstev.

Sončne elektrarne: Absurd omrežnine in sistemsko zavajanje

Po stari shemi samooskrbe, imenovani net metering, je sončna elektrarna (SE) na vsaki šesti individualni hiši. Na večstanovanjskih stavbah jih skoraj ni, saj skupnostne SE še niso uveljavljene. Z novo zakonodajo, ki pospešuje postavitev skupnostnih SE, se bo tudi v večstanovanjskih stavbah ta delež kmalu povečal.

Od leta 2025 velja nova shema samooskrbe, tako imenovani net billing. Dobavitelj odkupi presežke elektrike (po ~0,06 €/kWh), lastnik pa plača prevzeto energijo iz omrežja s polno omrežnino (po ~0,18 €/kWh). Ta shema lastnike motivira za večjo lastno rabo in za prehod na samooskrbo s hranilniki energije. Prednosti sta tudi omejevanje rabe elektrike iz omrežja ob dragih časovnih blokih in otočno delovanje ob izpadih. Zakonodaja omogoča "souporabo na daljavo", brezplačen prenos ali prodajo presežkov.

Distributer trdi, da samooskrba finančno bremeni omrežje, a pri tem namerno meša velike komercialne SE z gospodinjskimi. Male SE delujejo izključno znotraj lokalnega nizkonapetostnega kroga. Dnevni presežki ne potujejo nazaj po prenosnem omrežju, temveč stečejo čez cesto do soseda, ki jih takoj porabi. Tu nastane ključni ekonomski absurd: dobavitelji trdijo, da so ti dnevni presežki zanje brezvredna energija, a jo sosedu kljub temu prodajo po tržni ceni, distributer pa zanjo obračuna polno omrežnino. Distributer zaračuna storitev prenosa, ki je ni opravil, dobavitelj pa energijo, ki pride od lastnika SE. V tujini, denimo v Avstraliji, z "brezvredno" elektriko gospodinjstvom omogočajo tri ure brezplačne elektrike dnevno. Pri nas se lokalni prenos raje uporablja za maksimiranje dobičkov distributerjev, kar pomeni sistemski parazitizem na naložbah občanov. Uradno izraz "sistemski parazitizem" nadomestijo z izrazom "regulativna arbitraža", kjer ima distributer zajamčeno omrežnino, dobavitelj pa brezplačen vir energije.

Energetska skupnost povezuje sosede pod isto transformatorsko postajo v lokalno tržnico, kjer si neposredno izmenjujejo električno energijo brez klasičnih posrednikov. Ker ta energija potuje le po lokalnem nizkonapetostnem omrežju, zakonodaja sosedu (porabniku) prizna znatno nižjo omrežnino. Ta prihranek omogoča, da se soseda dogovorita za pravično ceno, pri kateri lastnik elektrarne svoje presežke proda dražje kot trgovcem, sosed pa elektriko kupi ceneje.

Trendi: Sončne elektrarne in toplotne črpalke

Samooskrba v Sloveniji odraža izjemno dinamiko, pri kateri sta sonce in ogrevanje postali nerazdružljivi:

• Zmerna rast (do 2021): V prvih šestih letih je bilo priključenih ~15.000 SE, cene SE z močjo 11 kW so presegale 16.000 evrov. Toplotne črpalke so bile takrat domena novogradenj,

• Eksplozivna rast (2022–2024): Energetska kriza in napoved ukinitve net meteringa sta povzročili naval. Število SE se je početverilo na ~60.000. Hkrati so toplotne črpalke (TČ) postale prva izbira pri energetskih sanacijah starejših stavb, saj so tehnološke izboljšave (visokotemperaturne TČ in naravna hladiva) omogočile učinkovito ogrevanje tudi z radiatorji.

• Obdobje net billinga (od 2025 dalje): Po krajšem šoku trg SE živahno raste. Skoraj vsak nov priključek je danes hibridni sistem: SE + hranilnik + toplotna črpalka. Danes celoten sistem (SE z močjo 11 kW in hranilnikom s kapaciteto 10 kWh) stane občutno manj, kot je pred desetletjem stala zgolj elektrarna, hkrati pa zagotavlja neodvisnost od nihanja cen energentov.

Vpliv evropskega akcijskega načrta za elektrifikacijo (EAP)

Novi evropski akcijski načrt za elektrifikacijo (EAP) v kombinaciji s cenejšimi hranilniki v celoti spreminja samooskrbo. Vprašanje ni več, ali postaviti SE, temveč kako hitro celotno rabo energije (ogrevanje, mobilnost) preklopiti na lastno elektriko. Zaradi ciljev EAP bodo do leta 2030 opazni trije ključni premiki:

1. Množična integracija in večje naprave: V Sloveniji naj bi delovalo do ~200.000 samooskrbnih elektrarn (danes ~68.000). Ker EAP zahteva pospešeno opustitev fosilnih goriv (olje, plin), bodo nove SE v povprečju večje (nad 15 kW), da bodo lahko pokrile potrebe toplotnih črpalk in električnih vozil.

2. Toplotna črpalka kot aktivni člen omrežja: EAP spodbuja prehod TČ iz pasivnih porabnikov v pametne naprave. Sodobne TČ bodo v povezavi s hranilniki toplote delovale takrat, ko je elektrika najcenejša ali ko SE proizvaja presežke, s čimer bodo zniževale stroške po novi tarifni logiki.

3. Mrežno upravljanje in virtualne elektrarne: Ključ rasti ne bodo več zgolj megavati panelov, temveč megavatne ure (MWh) hranilnikov in prilagodljivost toplotnih črpalk, ki bodo pametno krmiljeni znotraj virtualnih elektrarn. To bo lastnikom prinašalo dodatne prihodke iz naslova sistemskih storitev. Postavljen bo temelj energetske demokracije, kjer odjemalec postane aktiven in enakopraven člen energetskega trga.

Slovenija pri podnebnih ciljih dosega mešane rezultate. Medtem ko uspešno zmanjšuje skupne emisije toplogrednih plinov zaradi zapiranja nekaterih industrijskih obratov in rasti števila sončnih elektrarn, močno zaostaja pri doseganju obveznih deležev OVE v končni rabi energije. Glavni vrzeli ostajata prepočasen prehod na obnovljive vire v sektorju prometa ter dolgotrajni postopki umeščanja večjih plavajočih sončnih, vetrnih in hidroelektrarn v prostor.