Edoardo Agnelli, sin slovitega Giannija Agnellija – patriarha italijanske dinastije, ki stoji za avtomobilskim velikanom Fiat in nogometnim klubom Juventus – bi moral nekega dne prevzeti vodenje enega najvplivnejših gospodarskih imperijev v Evropi. Namesto tega pa se je odvrnil od sveta moči, bogastva in vpliva ter svojo pot iskal v duhovnosti, mistiki in islamu. Njegova življenjska zgodba, prepletena z notranjim nemirom, družinskim razočaranjem in tragično smrtjo, še danes buri duhove tako v Italiji kot na Bližnjem vzhodu.
Rojen 9. junija 1954 v Torinu je odraščal v senci očeta Giannija – karizmatičnega, prefinjenega in skoraj mitološkega moža italijanskega kapitalizma. Družina Agnelli je veljala za "neuradno kraljevo družino Italije" – simbol moči, uspeha in privilegijev. Toda Edoardo se je že zgodaj pokazal drugačen. Bil je občutljiv, tih in k duhovnosti nagnjen mladenič, ki ga nista zanimali politika ali ekonomija, temveč filozofija, umetnost in smisel obstoja.
Študiral je na elitnih šolah, med drugim na Princetonu, vendar je kljub vsemu izobraževanju čutil, da ne sodi v svet, v katerega se je rodil. Njegova potovanja so ga vodila v Indijo, Afriko in na Bližnji vzhod, kjer je spoznaval različne religije in kulture. Najbolj ga je prevzel Iran, kjer se je srečal z islamsko duhovnostjo in sufizmom. Tam je doživel prelomni trenutek – sprejel je islam in si nadel ime Hisham Aziz.
Kasneje je o tem pripovedoval: "V newyorški knjižnici sem nekega dne vzel v roke Koran. Začel sem ga brati in začutil, da te besede ne morejo biti človeške. Globoko so me ganile. Takrat sem spoznal, da sem našel pot, ki jo iščem." Islam mu je pomenil umik od materializma, pot k notranjemu miru in povezanosti z bogom.
Njegova odločitev je šokirala italijansko elito in še posebej njegovega očeta. Gianni Agnelli nikoli ni razumel, zakaj bi se sin odrekel privilegijem in odgovornosti, ki bi mu prinesla oblast nad Fiatovim imperijem. Ko je Edoardo zavrnil očetovo vizijo, ga je Gianni postopno odrinil – izključil ga je iz poslov, iz oporoke in iz družinskega nasledstva. Dedič Fiata je postal njegov nečak Giovanni Alberto, kar je Edoarda globoko prizadelo.
V devetdesetih letih se je Edoardo vse bolj umikal javnosti. Občasno se je pojavljal na tekmah Juventusa, vendar je živel samotno in potoval v iskanju duhovnega miru. Leta 1990 so ga v Keniji aretirali zaradi domnevnega posedovanja heroina, a so bile obtožbe pozneje umaknjene. Kljub temu se je njegov ugled v očeh družine še bolj zamajal.
15. novembra 2000 je Italijo pretresla novica, da so Edoarda našli mrtvega pod viaduktom Savona–Torino. Njegov avtomobil je stal na mostu, njegovo truplo pa je ležalo več kot 80 metrov nižje. Uradna preiskava je pokazala, da je umrl zaradi poškodb po padcu in da gre za samomor. Vendar so okoliščine hitro postale predmet dvoma. Po poročilih je bil živ po trku s tlemi, kar je sprožilo številne teorije zarote.
Iranski verski voditelj ajatola Hamenej je zahteval preiskavo, iranski mediji pa so Edoarda razglasili za "mučenika vere". V Iranu so ustanovili celo organizacijo z njegovim imenom – Edoardo Agnelli Islamic Association – in ga slavili kot simbol duhovnega iskanja in nasprotovanja zahodnemu materializmu.
Nekateri so verjeli, da je bil Edoardo umorjen, ker je hotel razkriti "velike resnice", kot naj bi bil sam namigoval pred smrtjo. Drugi so trdili, da sta ga uničila osamljenost in notranji razkol med družinskim pričakovanjem in njegovo potrebo po smislu. Družina Agnelli je primer zaključila hitro in brez komentarjev, kar je le še poglobilo ugibanja.
Edoardo Agnelli je ostal tragičen simbol iskalca, človek, ki se je odpovedal bogastvu, oblasti in slavi, da bi našel notranji mir – in ga morda prav zato izgubil. Njegova smrt ostaja odprta rana italijanske družbe in grenak opomnik, da denar in vpliv ne moreta nadomestiti duhovne izpolnitve.
