Jadransko morje skriva številne čudovite kotičke, a nekateri nosijo izjemno temno preteklost. Goli otok, ki leži med Rabom in celino, na prvi pogled navdušuje z najbistrejšim morjem in belimi skalami. Zaradi močne burje in pomanjkanja pitne vode otok nikoli ni ponujal ustreznih pogojev za običajno življenje. Namesto mondenega letovišča so oblasti ta negostoljuben kos kopnega spremenile v taborišče za "politično prevzgojo". Avstro-Ogrska je otok uporabila kot taborišče med prvo svetovno vojno, pravo grozo pa je doživel po letu 1949. Po sporu med Titom in Stalinom je Komunistična partija Jugoslavije tam odprla zloglasni politični zapor, poroča hrvaški portal Punkufer.
Oblasti so tja pošiljale politične nasprotnike, pogosto celo brez sojenja. Ocenjujejo, da je skozi taborišče šlo več kot 17 tisoč ljudi, nekateri viri pa navajajo tudi do 30 tisoč zapornikov. Mnogi so tam umrli zaradi izčrpanosti, bolezni ali brutalnega nasilja.
Surov sistem medsebojnega mučenja
Sistem kaznovanja ni temeljil zgolj na fizičnem delu, temveč na popolnem uničenju človeškega dostojanstva. Upravniki so ustvarili perfidno hierarhijo, v kateri so privilegirani zaporniki nadzirali in mučili ostale sojetnike. Ob prihodu na otok so morali novinci popolnoma goli teči skozi dolg špalir starih zapornikov, ki so jih med tekom neusmiljeno tepli. Kdor je zavrnil udarjanje novincev, je moral tudi sam skozi to krvavo pot. Zaporniki so sami zgradili celotno infrastrukturo otoka. V žgočem soncu in ob stalni žeji so klesali kamen, gradili industrijske obrate in celo sadili borovce.
Da bi mlada drevesa preživela neizprosno sonce, so jih zaporniki ščitili z lastnimi telesi. Goli otok je kasneje postal običajen zapor za kriminalce in celo poboljševalnica za mladoletnike, preden so ga leta 1988 dokončno zaprli. Pobeg je bil praktično nemogoč, saj so stražarji iz bunkerjev takoj streljali na vsakogar, ki se je približal morju. V siloviti burji plavanje proti celini ni bilo mogoče.
Pozabljena zgodovina namesto muzeja
Danes Goli otok sameva in propada. Turisti ga množično obiskujejo z izletniškimi ladjami iz Loparja, Krka in Lošinja. Na otoku obratujeta le ena restavracija in prodajalna spominkov, obiskovalci pa se lahko zapeljejo s turističnim vlakcem. Čeprav bi takšen kraj moral služiti kot opomin zgodovine z modernim muzejem in interaktivnim centrom, obiskovalce pričakajo le uničene in izropane stavbe.
Kljub obljubam o ohranitvi spomina danes zapuščeni kompleksi služijo predvsem kot paša za ovce, ki jih domačini z Raba že od nekdaj vozijo na otok. Ko pade noč in zadnji turisti zapustijo to skalo sredi morja, Goli otok ponovno ostane sam s svojimi srhljivimi spomini in ruševinami.
