Barbara Gavez Volčjak
Italija je iz več razlogov vedno zanimiv cilj potovanja: (lahko) je blizu, odvisno pač, za kateri del se odločiš, ima bogato kulturno dediščino, pestro sodobnost in izvrstno kulinariko. Razen zavzetih pohodnikov in kolesarjev, ki si za cilj običajno izberejo kake Dolomite ali Toskano, sicer še nikogar nisem slišala, da bi šel v Italijo zaradi lepe narave. Običajni turisti kot razlog najpogosteje navajajo arhitekturo, muzeje, galerije, seveda tudi hrano, morda še glasbo. Nekateri zagotovo obiskujejo italijanska mesta zaradi sakralne dediščine ali iz drugih z vero povezanih razlogov. Ne nazadnje naši zahodni sosedje narekujejo trende tudi v modi, avtomobilizmu, športu in to prav tako pritegne številne obiskovalce. Katerikoli razlog postavite na prvo mesto, je dovolj dober. A ob vsem tem morda ostane zamolčano dejstvo, da nas v Italiji privlači predvsem vzdušje, "dolce far niente" (sladko brezdelje), ki se mu prav na potovanju še toliko laže predamo. Pod mediteranskim soncem brez težav sediš ob pijači na kakem živahnem trgu tudi uro ali dve in opazuješ mimoidoče, poslušaš žuborenje besed in si zadovoljen, da si enostavno tam.
Arhitektura za Unescov seznam
Kdor se odloči za obisk Italije zaradi arhitekturnih dosežkov tamkajšnjih mojstrov, bo praktično v vsakem mestu prišel na svoj račun. Vicenzo v deželi Benečiji, ki ima približno toliko prebivalcev kot Maribor, po površini pa je dvakrat tolikšna, so denimo oblikovale stvaritve renesančnega arhitekta Andrea Palladia (1508-1580), ki je s svojim arhitekturnim slogom zaznamoval ne le Vicenzo, temveč celotno klasično arhitekturo zahodne Evrope. Bogatim meščanom je gradil palače v mestu in vile na podeželju, zasnoval pa je tudi številne cerkve in javne zgradbe. Kar ni uspelo dokončati njemu, so za njim nadaljevali drugi arhitekti, tako da je danes celotno mesto na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Glavni turistični produkt Vicenze je zato "Palladijeva pot" s 25 postajami, večinoma po strogem središču mesta. Od sakralnih stavb so v pot vključene kapela družine Valmarana, cerkev svete Marije ter kupola in vhodni portal stolnice. Med stavbami, zgrajenimi za javnost, so najpomembnejše Palladijeva bazilika na glavnem trgu v Vicenzi, ki kljub imenu ni cerkev, temveč jo uporabljajo za protokolarne dogodke, pa gledališče Teatro Olimpico in "Loggia del Capitaniato", danes sedež mestnega sveta. Preostale stavbe na seznamu so večinoma lepo obnovljene nekdanje palače, v katerih so danes najrazličnejše ustanove. Za najpomembnejšo med njimi in nekakšen simbol Vicenze velja Villa la Rotonda, postavljena zunaj mestnega središča, na griču Monte Berico. Kvadratasta stavba s štirimi identičnimi pročelji in kupolo na vrhu še danes pritegne številne posnemovalce. Impresiven pa je tudi dostop na Monte Berico, na vrhu katerega nadzira mesto bazilika samostana sv. Marije: blago vzpenjajočo se cesto na desni strani omejuje renesančni arkadni hodnik, ki daje vzponu pridih vzvišene kontemplacije. Žal ga tu in tam "krasi" tudi kako improvizirano zatočišče brezdomcev.
Lokalni specialiteti račji ragu in polenovka v omaki
Tudi brez poznavanja zakonitosti klasičnega grškega in rimskega sloga nas prevzame mogočnost naštetih stavb, ki pa jim družbo delajo prav tako monumentalne stvaritve drugih arhitektov. V središču mesta tako ni prostora za kakšne moder(nistič)ne spake iz betona, jekla in stekla, razen izložb trgovin na glavni mestni trgovski ulici, imenovani - kako pa drugače - Corso Palladio. V ozkih ulicah starega mestnega jedra tudi ni veliko prostora za zelenje, le sence se razmeroma zgodaj podaljšajo in zagotovijo nekaj hladu. Domačini in turisti takrat zasedejo vse gostinske vrtove in si privoščijo kak aperol spritz, ki izvira iz bližnje Padove, obvezni gelato ali tipično večerjo, bigoli con l'anatra, nekoliko debelejše špagete z račjim ragujem, ali bacalà alla vicentina, polenovko v omaki, ki jo skuhajo iz mleka, oljčnega olja, čebule, sardel in sira.
Še bolj urejena in še bolj turistično oblegana je slabih 60 kilometrov proti zahodu ležeča Verona, kamor se je iz Vicenze najbolj elegantno zapeljati z vlakom. Staro mestno jedro je dokaj blizu železniške postaje, v njem pa stojijo vse največje znamenitosti, vključno z areno in Julijino hišo. Vstopnico za ogled znamenitega balkona je najbolje kupiti vnaprej prek spleta, če natančno veste, kateri dan in uro boste tam. Sicer pa je v mestu, ki je prav tako na Unescovem seznamu svetovne dediščine, še veliko drugih zanimivosti, da vam ni treba stati v vrsti, če niste ravno največji oboževalec Shakespeara in tragičnih ljubezenskih zgodb. Za selfije so prav tako primerni ostanki rimske in srednjeveške arhitekture, na katere trčite na vsakem koraku, le oči je treba imeti odprte. Ali pa katero od aplikacij na telefonu.
Ob Gardskem jezeru oddih od mestnega vrveža
Tako kot v Vicenzi lahko tudi v Veroni občudujete dosežke na vseh področjih umetnosti v vseh zgodovinskih obdobjih, za predah pa si lahko napasete oči tudi na sodobnih stvaritvah bolj uporabne "umetnosti". Med najbolj izstopajočimi so seveda tipični italijanski izdelki: avtomobili in moda. Na najbolj trgovskih ulicah v strogem centru mesta se poleg vseh običajnih blagovnih znamk oblačil, perila, čevljev, modnih dodatkov in nakita najdejo tudi imena, kot so Dolce & Gabbana ali Louis Vuitton. In če te znamke ne pristajajo vaši denarnici, brez skrbi: če že hočete nosljiv spominek iz Verone, lahko obiščete katerega od številnih antikvariatov ali second hand trgovin in v njem pobrskate za kakšnim kosom istih blagovnih znamk po precej zmernejši ceni.
Po vseh teh znamenitostih in mestnem vrvežu si boste morda zaželeli nekaj oddiha. Le dobrih 40 kilometrov od Verone dosežete jugovzhodno obalo Gardskega jezera, ki je bila konec junija še znosno prazna. Na vrhuncu sezone je slika menda drugačna, sploh v najbolj znanih letoviških krajih, sicer pa ima jezero skoraj 160 kilometrov obale in najdejo se tudi mirnejši predeli. V kraju, ki smo ga obiskali, Peschiera del Garda, smo konec junija za dva senčnika in dva ležalnika plačali 22 evrov za cel dan, cene v restavraciji so bile podobne slovenskim, le voda je bila za ljubitelje "plavega Jadrana" bolj ko ne razočaranje. Toda sodeč po številnih kopalcih v jezeru je treba le premagati predsodek pred kalno vodo, ki je taka zaradi mivke na dnu tega dela jezera, in osvežitev je zagotovljena. Na plaži nam je sicer ves dan delala družbo račja družinica, hvaležen motiv navdušenega fotografiranja. Le na specialiteto Vicenze ob tem nisi smel pomisliti ...
