Leta 541 je Bizantinsko cesarstvo prizadela strašna bolezen, ki jo danes poznamo kot Justinijanovo kugo. Ime je dobila po takratnem bizantinskem cesarju Justinijanu I. Bolezen je v dveh stoletjih večkrat izbruhnila in nato pojenjala, v tem času pa je zaradi nje umrlo na desetine milijonov ljudi. Znanstveniki to obdobje danes obravnavajo kot prvo dokumentirano pandemijo v človeški zgodovini. Enega izmed glavnih epicentrov te kuge je predstavljalo mesto Jerash, ki so ga v antiki poznali pod imenom Gerasa. To pomembno trgovsko središče se nahaja na območju današnje Jordanije.
Znanstveniki so nedavno analizirali starodavno DNK iz tamkajšnjih množičnih grobišč, da bi bolje razumeli potek te smrtonosne bolezni, poroča hrvaški Jutarnji list. Raziskovalci ugotavljajo, da valovi Justinijanove kuge in njeni vplivi na prebivalstvo presenetljivo spominjajo na nedavno pandemijo covida.
"Pompeji Bližnjega vzhoda"
Strokovnjaki mesto Jerash pogosto imenujejo kar "Pompeji Bližnjega vzhoda". Pesek je namreč mesto prekrival in skrival več stoletij, dokler ga leta 1806 ni odkril nemški raziskovalec Ulrich Jasper Seetzen. Arheologi so prva izkopavanja začeli leta 1925 in delo na terenu nadaljujejo še danes.
V zadnjih letih so raziskovalci v raziskave vključili napredne metode analize starodavne DNK. Na ta način so pridobili ključne podatke o bolezni, ki je cvetoče trgovsko središče spremenila v ogromno množično grobišče. Preučevanje teh ostankov znanstvenikom omogoča vpogled v življenja ljudi, ki jih je kuga nenadoma ustavila. Strokovnjaki upajo, da bodo z nadaljnjimi raziskavami genetskega materiala še natančneje določili, kako se je bolezen širila po starodavnem svetu in kakšne dolgoročne posledice je pustila na takratni družbi.
