Vzeti si čas zase se sliši skoraj preveč preprosto. Skodelica kave v miru, nekaj minut brez telefona, sprehod, pregled pri zdravniku, pogovor, ki ga že dolgo odlagamo. Toda prav ženske so pogosto mojstrice v tem, da najprej poskrbijo za vse druge in šele nato, če kaj časa in energije ostane, zase. Mariborski dogodek Dan zame je želel vrstni red vsaj za nekaj ur obrniti.
V Viteški dvorani mariborskega gradu je tako že četrto leto zapored nastal prostor za pogovore, ki se jih ženske v vsakodnevnem hitenju pogosto dotaknejo le mimogrede. Letošnja rdeča nit je bila Nepremagljiva, toda ne v pomenu vedno brezhibne, nasmejane in močne ženske, ki ji nikoli nič ne pride do živega. Prav nasprotno. Nepremagljivost so organizatorji razumeli kot sposobnost, da zna ženska prisluhniti telesu, prepoznati spremembe, prositi za pomoč in se, kadar je treba, postaviti tudi zase. Skrb zase torej ne kot luksuz, temveč kot osnovo vsega drugega.
Začelo se je že s tradicionalno prijetnim druženjem pod arkadami, kjer se je neustavljivo povezovalna ženska energija najprej mehko razlila okoli stojnic in kotičkov partnerjev dogodka, ki so z njimi delili svoje izkušnje, novosti, izdelke, spoznanja in odkritja, ki lepšajo in lajšajo življenje. To so Novo Slovenija, Medex, Spar, Pohištvo Žakelj, Dr. Gorkič, Shine in Corona Dentis, Smart Money, Steklarna Rogaška, Beauty Corner, Zen Vital.
Skozi vsebinsko zelo bogat popoldan in večer sta obiskovalke prijazno vodili Anita Mlakar in Katja Cimermančič, program pa je bil sestavljen kot pisan ženski mozaik. Malo zdravja, malo življenjskih zgodb, mode, kariere, lepote in doma, predvsem pa veliko vprašanj, ki nimajo vedno preprostega odgovora.
Iz Afrike naravnost v Maribor
Eden prvih obrazov dneva je bil pravzaprav nekaj tisoč kilometrov stran. Tomaž Mihelič se je v sklopu z naslovom Mama Afrika oglasil v živo iz Afrike. Pevca, novinarja, delovnega terapevta in modnega agenta zadnja leta s Tanzanijo povezuje precej več kot turistična radovednost. Vrača se tja že več let, del svojega življenja pa je posvetil skupnosti pod goro Meru, ki jo danes opisuje kot svojo izbrano družino. Njegova afriška zgodba je letos dobila tudi knjižno nadaljevanje Črno-beli svet, avtorski izkupiček pa namenja za šolanje otrok, zdravstveno oskrbo in druge potrebe tamkajšnje skupnosti. "Težko se je boriti s tukajšnjim sistemom, ga spreminjati, ampak če vendarle poskusiš narediti vsaj majhen premik v eni lokalni skupnosti, ki je tukaj še zelo pomembna, bolj kot državni zakoni, je že veliko," je povedal Mihelič in povabil, da pridejo udeleženke pogledat, doživet pristno Afriko, ne le v park Serengeti na safari, kjer vidiš "več pločevine kot živali". "Vsi mi smo zbledeli črnci, izhajamo iz Afrike in nekje v prapragenih še imamo to," je še izpostavil.
Takšen začetek je dobro ujel duh dneva. Ni šlo toliko za vprašanje, kako biti popolnejša različica sebe, temveč za to, kaj nas v življenju zares spremeni in kaj naredimo s tem, kar smo doživeli. To je še posebno močno zazvenelo v pogovoru s Katjo Pančur, avtorico knjige Varna hiša groze. Njena življenjska zgodba je težka, toda namen pogovora ni bil, da bi avtorico znova definirala zgolj preteklost. Že voditeljski uvod je jasno zastavil drugačno perspektivo: spoznati žensko, kakršna je danes, ne samo skozi tisto, kar je prestala. Med drugim je povedala, da pri svojem možu ceni prav to, da nanjo ni gledal kot na zlorabljeno punčko, ki je zlomljena. "Nikoli nisem občutila pomilovanja. Tudi ko je bilo sojenje in sem spet podoživljala določene zadeve, mi je rekel, daj to iz sebe, potem pa gremo naprej. To mi je dalo zagon," je povedala. Meni, da o zlorabah tudi ne smemo molčati, ker to daje moč povzročitelju, je pa seveda to težko predelati. Sama je potrebovala kakšnih sedem let, sedaj pa lahko že brez solza govori o tem. Nekoč je rojstne dneve razumela predvsem kot dokaz, da je preživela še eno leto, danes pa govori o življenju in o željah za leta, ki prihajajo. Katja Pančur je torej danes tudi mama treh otrok, rada se smeji, šali pa tudi uredi. In prav to je morebiti tudi razlog, da težko sklepa ženska prijateljstva. "V resnici imam samo eno pravo prijateljico. Morda me druge ženske vidijo kot tekmico, res težko navežem pristne stike z ženskami, v katerih ne bi bilo prisotne zavisti, ljubosumnosti," je še bila iskrena.
Ko tehtnica pove premalo
Med najbolj stvarnimi in hkrati najbolj človeškimi deli dogodka je bila razprava o fenomenu debelosti. Številka na tehtnici namreč pogosto postane priročen razlog za hitro sodbo: manj jej, več se gibaj, bolj se potrudi. Na odru so specialistka interne medicine dr. Jana Makuc, ginekologinja dr. Polona Kores Testen, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine dr. Neža Majdič in antropologinja Živa Gornik pokazale, zakaj je resničnost precej kompleksnejša in koliko krivic, bolečin lahko s tako poenostavljenimi sodbami povzročimo ljudem, ki se soočajo z debelostjo.
"Vsak ima natančno predstavo, kaj ti počneš in česa ne. Toda tudi pri debelosti ni vse odvisno samo od tebe, ne gre le za recept 'manj žri'. Problem je, da zaradi hormonskih in drugih težav lakota nikoli ne utihne," je o svoji izkušnji povedala Živa Gornik. Odkar jemlje določena zdravila je tisti šum v glavi, ki ji je prej ves čas šepetal, da je lačna in kaj da bo jedla, potihnil. Še zmeraj pa, kamorkoli pride, pogleda, kakšni so stoli, je ponazorila. "Za nas z viškom kilogramov vsi niso primerni, zgodilo se mi je že, da so se sesedli ali da se nisem mogla spraviti med naslona, in to je zelo neprijetno. Ali pa razna ščipanja v avtobusu, ne vem, ali ljudje mislijo, da ker sem večja, ničesar ne občutim? Že tako imaš občutek, da si nasploh zavzel preveč prostora," je zelo odkrito ponazorila.
Da je debelost kronična bolezen, je bil glavni poudarek debate in da je treba s tega vidika gledati na ljudi s prekomerno težo. Višek kilogramov se nakopiči tudi v perimenopavzi, kar povzročijo hormonske spremembe. Maščevje se nabere v sprednjem delu trebuha, kar pa je lahko nevarno za razvoj bolezni, so opozorile. Toda tudi kakšen kilogram več še ne bo naredil velike škode, temveč je pomembno, da ostanemo gibčni, močni, je poudarila Neža Majdič. "Veliko več kot kilogrami pove to, ali lahko vstanemo brez opore, stojimo na eni nogi minuto in podobno," je dodala. Obiskovalke so nato lahko na izkustveni aktivaciji Občuti breme debelosti, ki jo je izvedla družba Novo Nordisk, za nekaj časa na sebi občutile dvanajst dodatnih kilogramov. Jopič je oblekla tudi doktorica Makuc. "Težje je sesti, se premikati, namestiti na stol. To je seveda samo fizični del tega, iz pogovorov s pacienti pa izvem velik zgodb iz njihovega vsakdanjega življenja in to so grozno žalostne zgodbe. Niti se ne zavedamo, koliko morda tudi sami naredimo škode z odzivi na ljudi, ki so debeli," je še dodala k svoji izkušnji.
Tegobe po štiridesetem sta pomagala osvetliti Jure Pančur, ustanovitelj in vodja razvoja izdelkov HQ28, in Jana Potokar iz Medexa ter predstavila določene prehranske dodatke, s katerimi si lahko ženske vsaj ublažijo določene simptome perimenopavze. Udobje po naši meri pa je predstavila Irena Žakelj Gašperin iz Pohištva Žakelj.
Po resnih temah je prostor zadihal tudi drugače. Modna revija Nosim sebe, v kateri so se povezale modne zgodbe znamke BB+ fashion in Optike Pirc, je v program prinesla lahkotnejši ritem, nato pa je svojo zgodbo iz novega življenjskega poglavja predstavila Nina Grilc, podjetnica, vplivnica in glasbenica in femme fatale 2025, ki je po tragični izgubi moža, deskarja Marka Grilca, postala simbol poguma, predanosti in nezlomljive življenjske moči.
Dan se je počasi sestavljal v jasno sporočilo: telo, odnosi, samozavest, delo in način, kako živimo doma, niso ločeni predali istega življenja.
Zato so se arhitektke Neža Močnik (Velux), Erika Babič (studio Arhiterika) in Tina Preac (glavna arhitektka in tehnična direktorica podjetja Žiher hiše) pogovarjale celo o tem, kako na dobro počutje vplivajo dnevna svetloba, kakovost zraka, materiali in prostor, v katerem prebivamo. Dom je namreč lahko čudovit na fotografiji in kljub temu prostor, v katerem nam nekaj manjka. "Pred obnovo, preden karkoli spreminjamo, se vprašajmo, kako živimo. Koliko kuhamo, kje preživljamo največ časa," je svetovala Neža Močnik.
Včasih so petdeseta šele začetek
Poseben poudarek je dobila tudi kariera v zrelejših letih. Helena Kodrič Mori (Smart Money Solution), Nataša Sernc (direktorica Sektorja upravljanja blagovne znamke in komuniciranja OTP banke) in pisateljica, komunikologinja Suzana Zagorc so govorile o ambicijah, denarju, vodstvenih položajih in novih začetkih. Morda najbolj zanimiva misel tega sklopa je bila, da ženska pri petdesetih, ko zamenja kariero, pravzaprav ne začenja znova. S sabo prinese desetletja znanja, odnosov, uspehov in tudi napak. Ne začne iz nič, temveč z vsem, kar že ima.
Gostja panela Ženska, ki jo vidiš v ogledalu je bila Janja Šmid Vauhnik, specialistka dermatovenerologije iz Klinike Omnia, ki je spregovorila o človeških, ženskih temah, ki sicer preredko zaidejo v naše vsakdanje pogovore.
O zdravju zob in ustni higieni je nato spregovoril še Bian Paul Šauperl, podjetnik in ustanovitelj blagovne znamke Shine.
Ko se je novih spoznanj poln dan počasi prevesil v večer, je bilo treba pristaviti piko na i. Ta je tokrat v okviru pogovora Ko spregovori telo bila že skoraj legendarna plesna pedagoginja, plesna sodnica in podjetnica Janja Pušl, mama mednarodno uspešne koreografinje Nike Kljun.
Dan zame ni učil žensk, kako postati nepremagljive. Prej jih je skušal spomniti, da nepremagljivost nima veliko skupnega s popolnostjo. Lahko pomeni pravočasno iti na pregled. Reči ne. Zamenjati službo pri petdesetih. Obleči obleko, v kateri se dobro počutiš. Sprejeti telo, ne da bi ga nehala negovati. Prositi za pomoč. Ali si sredi tedna preprosto vzeti nekaj ur in brez slabe vesti reči: danes je dan zame.
