So slovesa, za katera se zdi, da trajajo večno. Preboleča so. Tara Zupančič je mesec dni po boleči izgubi prvič javno spregovorila o slovesu od svoje babice. Kot je priznala, dolgo ni našla pravih besed, s katerimi bi lahko opisala, kaj ji je pomenila, a so zdaj na plano prišli spomini, prežeti s toplino in hvaležnostjo.
V ganljivem zapisu je obudila drobne, a neprecenljive trenutke iz otroštva – od pikastih skodelic in najboljših palačink do knedlčkov z domačimi marelicami. Spomnila se je tudi igrivih dni na domačem vrtu, kjer so nastajale improvizirane gugalnice, ter vseh drobnih "potuh" in nasmehov, ki so zaznamovali njun odnos. Prav ti spomini, kot pravi, danes sestavljajo melodijo brezskrbnega otroštva, ki jo lahko ustvarijo le vezi med vnuki in starimi starši.
Tara je razkrila tudi, da je bila za svojo babico vedno "največja zvezda", kar ji daje posebno uteho v času žalovanja. Njene besede razkrivajo globoko povezanost, ki je presegala vsakdan in se zapisala v najlepše spomine. "Ponosna je bila na vsak moj korak, pa četudi včasih v čudno smer, na vsako mojo besedo, pa čeprav ne vedno najbolj 'pametno', na vsak moj uspeh, na vse, kar sem in na vse kar še - postajam," piše Tara.
Ob koncu je delila še ganljiv, a hkrati svetel pogled na zadnje trenutke svoje babice. Kot je zapisala, je ta svoj zadnji dan preživela po svoje – ob pici in pivu – nato pa mirno zaspala. Z značilno iskrenostjo in nežnim humorjem je dodala: "Way to go, mama." Tari in družini izrekamo iskreno sožalje.
