
Stopili smo v peti teden vojne v Iranu. Čeprav so prve ocene napovedovale kratek konflikt, dolg od enega do treh tednov, danes prevladuje občutek, da se bodo razmere še zaostrile, preden se umirijo. V ospredju ni le vojaški spopad, temveč tudi potencialno največji naftni šok v sodobni zgodovini.
Zaprtje Hormuške ožine je od trgov odrezalo več kot 11 milijonov sodov dnevne ponudbe nafte. Ob nespremenjenem povpraševanju to pomeni približno 9 milijonov sodov dnevnega primanjkljaja. Razmere so še bolj napete na trgu utekočinjenega zemeljskega plina, saj skozi to ožino poteka približno petina globalne dobave. Za razliko od nafte pri plinu ni enostavnih alternativ – niti transportnih poti niti strateških rezerv, ki bi jih bilo mogoče hitro sprostiti.
Osrednji steber stabilnosti trgov tako ostaja pričakovanje, da bo konflikt razmeroma kratek
Cena severnomorske nafte brent je zato presegla 110 ameriških dolarjev za sod. Po ocenah Bloomberg Economics bi takšne ravni cen lahko evropskemu gospodarstvu odvzele približno 0,6 odstotne točke gospodarske rasti in hkrati inflacijo zvišale za eno odstotno točko. Če bi cene dosegle 170 dolarjev, bi se negativni učinki podvojili. V primeru dolgotrajnejšega konflikta se v scenarijih omenja celo 200 dolarjev za sod.
Kljub resnosti razmer pa so delniški trgi presenetljivo mirni. Globalni indeks MSCI ACWI od letošnjega vrha ni izgubil niti 10 odstotkov – meje, ki v borznem žargonu označuje korekcijo. Za primerjavo: povprečen največji letni padec globalnih delnic v tem tisočletju znaša okoli 16 odstotkov. Seveda velja, da dlje, kot bo Hormuška ožina zaprta, večja je verjetnost za izrazitejšo reakcijo trgov.
Zakaj torej takšna odpornost?
Prvi razlog je zgodovina. Geopolitični šoki so v večini primerov imeli omejen in kratkotrajen vpliv na delniške trge, zlasti v ZDA. V skoraj 70 odstotkih primerov so bile ameriške delnice po večjih geopolitičnih dogodkih od leta 1940 čez leto dni višje. Tudi vojna v Ukrajini, ki še vedno traja, je bila z vidika trgov razmeroma hitro "prebavljena".
Primer Irana sicer izstopa. Zaprtje Hormuške ožine pomeni motnjo pri približno petini svetovne oskrbe z nafto. Cene za takojšnjo dobavo so močno poskočile, vendar terminski trgi nakazujejo, da naj bi se cena do konca leta umirila proti 85 dolarjem za sod. Del finančnih trgov očitno verjame, da bo Donald Trump konflikt zaključil, tudi zaradi bližajočih se vmesnih volitev v kongres.
Drugi ključni razlog so dobički podjetij. Pričakovanja za rast dobičkov ameriških podjetij v letu 2026 so se v zadnjih tednih celo zvišala, s 14,7 na 17,1 odstotka. Res je, da največ prispevajo energetska podjetja, ki pa predstavljajo relativno majhen delež indeksa. Ključno gonilo ostaja tehnologija. Za tehnološki sektor analitiki letos pričakujejo kar 37-odstotno rast dobičkov, kar poganjajo umetna inteligenca, gradnja podatkovnih centrov in izjemno povpraševanje po polprevodnikih. Ob tem pa vlagatelji ostajajo izjemno občutljivi na vsak signal, da bi se ta zgodba lahko začela ohlajati.
Osrednji steber stabilnosti trgov tako ostaja pričakovanje, da bo konflikt razmeroma kratek. Ta predpostavka pa se lahko hitro izkaže za napačno. Tudi v primeru hitrega konca vojne bi lahko škoda na naftni infrastrukturi pustila dolgoročnejše posledice, ki jih trgi trenutno še ne odražajo v celoti. Zato ne bi presenetilo, če bi v prihodnjih tednih sledile dodatne zaostritve in nižje vrednosti delniških indeksov. A za dolgoročnega vlagatelja kratkoročna nihanja praviloma niso odločilna. Zgodovina kaže, da so obdobja panike pogosto ustvarjala najboljše vstopne točke. Če se bo strah na trgih še okrepil, bo to, kot že tolikokrat doslej, verjetno prej priložnost kot razlog za umik.









