Denis Bende Živčec
Draga Martina, točno dvajset let mineva, odkar sva na Festivalu Lent naredila prvi intervju. Oba še vsa mlada, krmežljava in rosna. Polna upov. Povej … kako rosna si danes, po vseh teh letih?
"Priznam, da sem kar precej manj rosna. Po štiridesetem so me začele boleti stvari, za katere sploh ne vem, kaj so. Bolečine neznanega izvora na nenavadnih mestih."
Življenje z nami počne marsikaj. Včasih bolj, včasih manj grobo. Se še prepoznaš? Si se zelo spremenila? Ne govorim le o podobi – itak te je ostala samo še polovica –, ampak o značaju in odnosu do sveta, do sebe.
"Mislim, da se vedno spreminjam. Predvsem v zadnjem času sem se bila primorana res poglobiti vase in razmisliti, kaj mi je pomembno, kaj potrebujem in kaj si želim. Taka razmišljanja pa znajo človeka spremeniti ali pa mu vsaj pomagajo odkriti nove stvari o sebi."
Beseda, ki je zadnje čase neločljivo povezana s tabo, je … Dublin. Študij te je odpeljal v drugo zeleno deželo. Nisi postala leprechaun, škrat, o Guinnessu pa danes najbrž veš več kot kadarkoli. Kakšne sledi je na tvoji kreativni duši pustilo to mesto?
"Res je, jaz in črno zlato, kot mu pravijo, sva dobra prijatelja. Samo mesto pa mi je dalo nov zagon. V Dublinu je neka energija in zdi se mi, da je vse mogoče. Veliko več se smejem in veselim vsake nove izkušnje, kar je super za kreativnost."
Mimogrede … točijo v Mariboru kje dober Guinness?
"Kot nekdo, ki je naredil resno raziskavo na to temo, lahko povem, da je po moji presoji in presoji kolega, poznavalca Irca, ta najboljši točen v MI6 Brit Baru."
Materiala se je torej nabrala cela gora. In ta gora se bo 26. avgusta v Avditoriju Lutkovnega gledališča Maribor pošteno stresla. Kar hud šov pripravljaš. Povej mi vse o tem. Zvezde bodo ta večer žarele … hm … pa ja ne zeleno?
"Komaj čakam ta šov, saj je ta avditorij eno redkih prizorišč, kjer še nisem nastopala. Že samo to dejstvo je zame ogromna motivacija, da naredim najboljši možen šov. Če k temu dodamo še dejstvo, da bo to zelo verjetno moj zadnji javni nastop v Mariboru letos, bo imel večer še toliko večjo težo. Torej lahko pričakujemo 90 minut najboljšega, kar se je v 20 letih nabralo v mojem repertoarju, skupaj z novejšimi zadevami z Irske in predvsem z veliko energije. Na odru bom dala vse od sebe. Čutim, da bo ta večer nekaj posebnega."
Katere teme je v tvoj program prineslo življenje v Dublinu?
"Teme o življenju na Irskem in o tem, kako je živeti in delati z Irci. Tudi o tem, kako je, ko se odločiš iti nekam drugam, in kako na to gledamo pri nas. Pester izbor tem."
Pustiva skromnost za hip ob strani. Skozi leta se ti je zgodilo skoraj vse, o čemer lahko stand-up komik sanja. Nastopila si na največjem festivalu komedije v Dublinu, pa na Nizozemskem, v sloviti zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega, pa v Beogradu … Poleg Dončića, Melanie in Poli klobase si postala naš najbolje izvoženi izdelek. Kako gledaš na to prehojeno pot? Kateri dogodki imajo v tvojem srcu posebno mesto? Kje so se režali najbolj?
"Veseli me, da si s Poli deliva to častno mesto, saj sva obe s Ptuja. Ko sem hodila po tej poti, o tem nisem razmišljala. Samo delala sem tisto, kar imam rada, in se le redko ozrla nazaj, da bi se potrepljala po rami. Vedno sem samo gledala, kaj je naslednje. Šele zdaj, ko sem odšla drugam in sem morala za šolo ter klube v Dublinu pripraviti svoj življenjepis, sem pogledala vse naštete dosežke in ugotovila, da tako zapisano res deluje impresivno. Tako da sem imela 30 sekund zadovoljstva. Potem pa sem spet začela gledati naprej."
Odpotovala si tudi v ZDA, kjer ima stand-up izjemno tradicijo. Kako je bilo?
"Izjemno zanimiva izkušnja. Nisem vedela, kaj pričakovati, ampak sem bila super sprejeta in ljudje so po nastopu še hodili do mene s čestitkami."
Mimogrede, izginilo ni samo 50 kilogramov, o čemer sva govorila že v podkastu Slačilnica. Izginila je tudi tvoja znamenita rdeča irokeza. Zakaj? Si jo preselila kam drugam?
"Irokeza je bila z menoj ogromno let, kar pomeni, da sem si vsakič, ko sem barvala lase, te tudi belila. Čez čas so se mi lasje zdeli že nekoliko utrujeni in bala sem se, da bodo obupali in bom plešasta. Na to pa še nisem pripravljena. Kje je irokeza zdaj, pa boste izvedeli 26. avgusta v Avditoriju."
Si lačna zelo drugačna?
"Absolutno. Sitnoba, ki jo znam takrat prikazati, je epska. K sreči zdaj že prepoznam znake in se obvladam."
Martina, povej … si srečna? Zakon štima? Žena pod kontrolo? Koliko časa ti pravzaprav pri vseh projektih ostane za … Martino?
"Vse štima. Vsaj mislim. Kdor pravi, da ima partnerja pod kontrolo, laže sebi in drugim. Čas za Martino so vsi ti projekti. Najbolj srečna sem, ko sem na odru in lahko nasmejim ljudi. Gre za tako čudovito izmenjavo energije, ki mi daje zagon za naprej."
V alkohol si se vrgla. Mislim, da si edina Slovenka, ki ima svoj viski. Kako omamna si? Se kdaj omamljaš sama s sabo?
"Uf, rekli so mi že marsikaj, omamna pa še nikoli. Res je, v sodelovanju z Johnom Denhofom in ljubljansko destilarno Broken Bones smo ustvarili svoj viski z imenom Funny Bones! Še vedno ne morem verjeti. Se pa ne omamljam sama s seboj. Raje v družbi."
Dublin te ni povsem ukradel. To poletje preživljaš kar veliko časa doma. Smo, zdaj ko nas gledaš z nekaj distance, drugačni? Smo smešni? Tragikomični?
"Ne bi rekla, da gre za distanco, ampak zagotovo opazim razlike med Irci in Slovenci. Slovenci smo posebni, to vsi vemo. Kot vsi narodi imamo svoje muhe in navade, ampak ravno to nas dela nas. Vedno je lepo priti domov in videti družino in prijatelje."
Vrniva se za konec še enkrat dvajset let nazaj. Na tisti najin Lent. Na najino obalo. Kaj bi danes povedala tisti krmežljavi Martini? Si ponosna nanjo?
"Martini bi rekla, da je na pravi poti. Naj si bolj zaupa, večkrat spregovori in naj se ima rada. Rekla bi ji, da jo to, kar počne, pelje k pravim stvarem in da stvari, ki so pomembne, nikoli niso lahke, ampak so vredne truda. Rekla bi ji, da sem ponosna na to, da nikoli ni odnehala in izgubila sebe."
