(FILMSKA KRITIKA) Zvezde nad tišino: Kdo bi mislil, da je apokalipsa lahko tako dolgočasna?

Po prelomu stoletja v popularni kulturi res ni manjkalo postapokaliptičnih filmov in serij. Po zaslugi franšiz 28 dni pozneje, Živi mrtveci, Pobesneli Max, The Last of Us in številnih drugih nas je ta žanr dodobra udomačil v ideji, da lahko kakšen virus ali jedrska kataklizma kaj kmalu uniči civilizacijo, nakar se mora družba povsem znova postaviti na noge. Ko danes kakšen studio ali režiser pride na dan z idejo, da bi posnel svoj film te vrste, človek že kar malo zavije z očmi, ker vsi vemo, da je tu res težko povedati ali pokazati kaj novega.

Od zgodovine do apokalipse

Ampak očitno ne, če je tvoje ime in priimek Ridley Scott. Eden največjih filmarjev našega časa je sicer zaslovel z znanstvenofantastičnimi filmi, kot sta Osmi potnik in Iztrebljevalec, a je znan tudi po tem, da rad manevrira med zelo raznolikimi žanri, kakršni so zgodovinska drama (Gladiator, Poslednji dvoboj), vojni film (Sestreljeni črni jastreb) ali biografska drama (Hiša Gucci). Še bolj kot to je pomembno zavedati, da je imel Scott v zadnjem času sila mešane odzive na svoje filme. Zaporedje filmov Hiša Gucci (2021), Napoleon (2023) in Gladiator 2 (2024) je bilo morda res zelo odmevno, ampak je prineslo tudi številne dvome, ali je 88-letni režiser sploh blizu svoje najboljše forme.

Tako se je zdaj Ridley Scott lotil postapokaliptičnega filma Zvezde nad tišino. Natančneje, gre za adaptacijo istoimenskega romana Petra Hellerja iz leta 2012. Tokrat nas zgodba preseli v leto 2035, ko po smrtonosni epidemiji neimenovanega virusa posamezne družine poskušajo preživeti v zaselkih globoko v naravi. Takšna sta tudi mehanik Hig (Jacob Elordi) in njegov oče Bangley (Josh Brolin), ki živita v dolini nedaleč od zapuščenega Denverja in imata zelo različne poglede na to, kakšen odnos privzeti do ostalih preživelih. Medtem ko Bangley zagovarja brezkompromisen pristop streljanja na vsakogar, ki se jima poskuša približati, Hig meni, da kljub apokalipsi nekje v svetu še vedno živi veliko ljudi, ki so podobni njima. Ni treba čakati predolgo, preden gre Hig s svojim letalom preverit svojo hipotezo, pri čemer naleti na vrsto drugih družin in skupnosti.

Vsi klišeji na kupu

Problem filma Zvezde nad tišino je ta, da Ridley Scott v zgodbi odkljuka absolutno vse klišeje žanra postapokaliptičnega filma. Tu je dobri protagonist proti grozečim prišlekom, obračuni z orožjem, virus, ki je pobil večino človeštva, vzhajajoče celice totalitarne družbe, da ne omenjamo zaključka, ki daje upanje na boljši jutri. In če je ta žanr postal priljubljen zaradi svoje mešanice srhljivosti, povezav z resničnimi dogodki in mestoma tudi z realizmom, potem je Scott vse skupaj popeljal nič manj kot v žanr romance. Le kaj drugega je pač pričakovati od filma, v katerem nastopi zgolj kopica likov in glavna protagonista odigrata takšna simbola poželenja, kot sta Jacob Elordi in Margaret Qualley?

Film Zvezde nad tišino ves čas stavi na karto, da bo za razliko od drugih filmov na prizemljen način pokazal, kako bi v postapokaliptičnih okoliščinah izgledala izgradnja novih družinskih celic. Rezultat je izredno klišejski in dolgočasen. Zvezde nad tišino je film, ki nikakor ne upraviči slovitih imen, vpletenih v njegov nastanek. Zdaj je spoznanje res na dlani – Ridley Scott je daleč od vrhunske režiserske in avtorske forme.

Ocena: 3/5