David Bowie je bil umetnik tisočerih obrazov. Od Ziggyja Stardusta do vitkega belega vojvode – njegova kariera je bila definicija nenehne preobrazbe. Vendar pa je en specifičen dan v njegovem življenju, ki je močno vplival na njegovo kasnejše ustvarjanje, ostal širši javnosti dolgo skrit. Gre za obisk psihiatrične bolnišnice na obrobju Dunaja leta 1994, dogodek, ki ga zdaj osvetljujejo redke fotografije, prvič predstavljene na razstavi v Avstraliji.
Septembra 1994 sta se Bowie in njegov dolgoletni sodelavec Brian Eno, s katerim sta takrat znova združila moči za ustvarjanje nove glasbe, odzvala vabilu avstrijskega umetnika Andréja Hellerja. Obiskala sta kliniko Maria Gugging, natančneje "Hišo umetnikov" (Haus der Künstler). Ta ustanova je bila znana kot center za Art Brut oziroma umetnost outsiderjev, kjer so ustvarjali talentirani posamezniki, ki so živeli s shizofrenijo in drugimi duševnimi motnjami.
Obisk je v objektiv ujela priznana avstrijska fotografinja Christine de Grancy. Njene podobe ne kažejo svetovne zvezde, ki bi pozirala, temveč tihega opazovalca. Bowie na fotografijah čepi, posluša, riše in preučuje dela stanovalcev. Njegova pozornost ni namenjena kameri, temveč umetnikom samim. Kot poroča britanski The Guardian, bodo te intimne podobe marca na ogled na festivalu Joondalup v Zahodni Avstraliji, kar bo edinstvena priložnost za vpogled v ta manj znani del glasbenikove zgodovine.
Umetnost brez predsodkov
Bowie je bil nad videnim fasciniran. V intervjuju leta 1995 je dejal: "Slikajo brez kakršnega koli občutka za obsojanje. Karkoli čutijo, to naslikajo." Ta neposrednost in surova iskrenost sta postali konceptualni sprožilec za njegov album 1. Outside. Plošča, znana po svojih razdrobljenih pripovedih in moralni dvoumnosti, je neposredno črpala iz idej, s katerimi se je srečal v Guggingu.
Poseben vtis je nanj naredil August Walla, umetnik, katerega soba je bila od tal do stropa prekrita s simboli in izmišljenimi jeziki. Bowie je bil osupel nad tem, kako so umetniki svojo kreativnost razširili na vsak kotiček svojega bivališča. "Poslikali so vsako špranjo, stene, vsa drevesa zunaj," je takrat navdušeno razlagal. Ko sta se z Enom vrnila v studio, sta poskušala posnemati to spontanost. Glasbenike sta celo prisilila, da so najprej prepleskali in okrasili studio, preden so začeli snemati, da bi ustvarili občutek igre in svobode.
Temačna preteklost
Vendar pa zgodba klinike Gugging nosi tudi težko breme. Ustanova ima namreč temačno zgodovino, saj je bila med drugo svetovno vojno del nacističnega programa, v katerem so sistematično morili ljudi z duševnimi in telesnimi motnjami. To nasilje institucije do duševno bolnih je stalo v grozljivem kontrastu z njeno kasnejšo preobrazbo v zatočišče kreativnosti.
Bowie je to napetost verjetno čutil bolj kot kdorkoli drug. Njegovo zasebno življenje je bilo namreč močno zaznamovano z duševnimi boleznimi v družini. Njegov polbrat Terry Burns, ki je trpel za shizofrenijo in kasneje storil samomor, je bil tiha, a stalna prisotnost v Bowiejevem ustvarjanju. Obisk klinike zanj ni bil le turistični ogled, temveč soočenje z demoni, ki so ga spremljali vse življenje.
Fotografinja Christine de Grancy, ki je ujela te trenutke, je umrla marca 2025, tik preden je razstava doživela svojo premiero. V arhivskih posnetkih je Bowieja opisala kot "svetovno zvezdo, ki je bila popolnoma neizstopajoča". Njene fotografije ne slavijo zvezdništva, temveč bližino in človeškost. Kot pravijo kuratorji razstave, gledalec nima občutka, da opazuje od zunaj, temveč da je povabljen v prostor, kjer sta se srečala dva svetova – svet slavnega glasbenika in svet umetnikov, ki so ustvarjali v tišini svoje bolezni.
