
"Slovensko gospodarstvo je živčno. Nenapovedane božičnice in hipno strmo povišanje minimalne plače so ga dobesedno lopnili po glavi – ob vsem dosedanjem dviganju davkov in prispevkov. Ni res, da se bo tudi ob tem povišanju minimalne plače vse nekako uredilo, to pot bo veliko težje, skok je namreč velik, za povrh še nenapovedan, ruši plačna razmerja in poslovne načrte ter krepko povišuje stroške. Vladna levo orientirana sintagma, da ne potrebujemo podjetij, ki ne morejo izplačati tisoč evrov minimalca, je tudi žaljiva in ne odseva slovenske gospodarske realnosti. Skupaj z ošabnostjo vlade, v skladu s katero se čuti, da so menedžerji in podjetniki postali 'razredni sovražniki', je vse še bolj stresno.

Zdaj se delajo novi načrti – namesto da bi se ukvarjali s trgom. Povsod se mora varčevati, da bo zakonu lahko ustreženo. To terja svoj davek, sprožajo se verižne reakcije. Kako naj se gospodarstvo organizira, da bo lahko pariralo vladi oziroma prihodnji vladi, kakršnakoli že ta bo po marčevskih volitvah? Tu je nekaj misli: Gospodarstvo ima preveč svojih glasnikov, preveč je združenj, ki si lastijo poslanstvo zagovarjanja gospodarskih interesov. In ker so razdrobljeni, je glas gospodarstva šibak, politika ga ne jemlje resno. Vsi smo gospodarstveniki – podjetniki, obrtniki, espeji, menedžerji ali lastniki oziroma ustanovitelji podjetij. Čas je za večjo skupno strumnost. Drugače se bodo politiki še naprej delali norca iz gospodarstva. Čas je za eno močno organizacijo. Konsolidacija. Ta gospodarska organizacija ne sme biti platforma, prek katere bi nekateri gospodarstveniki krepili svoj ego. Gospodarska združenja niso pista za egotripe in uresničevanje parcialnih interesov enega."










