"V času uspešne zgodbe zahodnoevropskega razvoja po drugi svetovni vojni je bilo videti, kot da nam gre vsako leto bolje, da je vsako leto mogoče več. Dekolonizacija, študentska gibanja, protesti proti vietnamski vojni, Martin Luther King, maj '68, vse je klicalo po nadaljevanju. Ko pa se je ta zgodba izpela, smo bili priča vzponu neoliberalizma, ki sta ga v 80. utelešala Margaret Thatcher in Ronald Reagan. A tedaj smo se nadejali, da gre zgolj za neko prehodno obdobje. To se ni zgodilo. Ljudje, ki so bili v 90. letih formalno na levi – Tony Blair, Gerhard Schröder, Bill Clinton – so neoliberalno agendo sprejeli za svojo kot teren.
Neoliberalizem je prinesel neznansko povečanje neenakosti in eksploatacije. Posledica desetletij neoliberalizma je družbeni afekt, ki se po eni strani kaže kot depresija, po drugi kot gnev, bes, srd. Depresija in gnev sta zamenjala postmoderno občutje ironičnega poigravanja, rimejka, simulakra, hipsterjev. Omenjeni dvojni afekt je pravzaprav ista stvar, ki se kaže na dva nasprotna načina. Depresija je v bistvu gnev, ki je obtičal v grlu in ki paralizira, hromi. O tem navsezadnje priča tudi neznanski vzpon farmakologije. Če sem lahko ciničen: gotovo se izplača vlagati v farmacevtsko industrijo, zanesljiva naložba.
Skratka, gnev in depresija sta afektivni rezultat desetletij neoliberalizma, s tem pa hrana za obrat k desnici, levica tega ni zmogla artikulirati. Zgodili so se res osupljivi obrati. Glavna mantra neoliberalizma je bila deregulacija. V smislu: prepustimo stvari trgu, čim manj države. A ko je leta 2008 prišlo do zloma s strašanskimi posledicami, je prišlo do največjega državnega posega v ekonomijo v vsej zgodovini človeštva, enormne privatne izgube so se podržavile. Za to ni nikoli nihče odgovarjal."
Vir: Dnevnik
