"Podoba Irske, kot jo izrisuje skozi svoje detektivke Tana French, ameriško-irska pisateljica, bi morala zanimati tudi nas, saj se njene observacije prepogosto skladajo z odnosom Slovencev do svoje države. V enem od njenih romanov naletimo na misel, kako težko so se Irci izkopali izpod angleške nadvlade in se dokopali do lastne države, a sedaj, ko jo imajo, se do nje spet vedejo kot do zunanjega tlačitelja. Tako je del irske folklore, da vsak poskuša naokrog prinesti državo, na primer z izogibanjem plačevanju davkov. Podobnost s Slovenijo se zdi kar preveč zlovešča, pri čemer je morda naša specialiteta to, da sami nosilci oblasti takšno izigravanje države spodbujajo – spomnimo se samo na izjavo premiera, češ da je afera Mijič malenkost.
Še več, zdi se, da je ena ključnih agend in veselje vladanja sedanje koalicije v zniževanju davkov. Kot da niso davki tisto, kar sploh omogoča državi biti država – torej ohranjanje javne infrastrukture: od prometne, energetske, zdravstvene, izobraževalne do medijske. Če ti sistemi in podsistemi počasi razpadejo, ostane zelo malo države, na katero bi bili lahko ponosni. Paradoks je seveda v tem, da hujšanje ljube Slovenije spodbujajo natanko tisti, ki se sicer najraje trkajo po svojih domoljubnih prsih. Nacionalni ponos bi se nasprotno moral meriti po entuziazmu, s katerim državljan in državljanka plačuje svoje davke – začenši z najvišjimi javnimi funkcionarji in funkcionarkami. /.../
Pravzaprav je vsepovsod na pohodu tista politika, ki zna splošni obup prevesti v ideološko pravljico o osebni iniciativi in odgovornosti pod okriljem osveženega nacionalizma. A tudi z begom v zasebnost, četudi ovenčanim z vznesenim vihtenjem slovenske zastave, ponovno izgubljamo državo, na katero bi bili tako radi ponosni."
