
"Ljudje se identificirajo v najboljšem primeru s svojim neposrednim kolektivom in si potem poskušajo nekaj izboriti v lokalnem razrednem boju znotraj podjetja. Ali pa se v javnem sektorju identificirajo s poklici. Policisti so stavkali proti vojakom ali pa šolniki proti državnim uradnikom. Diskurz je tak: zakaj imajo tisti v sosednji instituciji višjo plačo od vas? /.../
Veliko delavcev ima preprosto razredno zavest resentimenta. Jezni so na sistem, jezni so na vse, ki so uspešnejši, se pravi na tiste, ki so bolj izobraženi, ki imajo drugačen kulturni okus, ki so malo drugačni. Jezni so na tako imenovane elite. Tukaj potem nastopijo različni populisti, predvsem skrajno desni, in usmerjajo njihovo jezo proti nadomestnim tarčam. Ampak iz tega pa ne more nastati noben razredni boj, ker je usmerjen v popolnoma napačno smer. /.../

Katere so najpomembnejše točke razrednega boja v Sloveniji? Ena stvar je boj med lastniki kapitala, kjerkoli po svetu že so, in delavci. Potem pa so tu tudi še določeni drugi boji. V Sloveniji že kar nekaj časa poteka boj glede tega, ali bo določenim interesnim skupinam uspelo privatizirati določene sisteme javnih služb. /.../ Davčna politika je v bistvu razredna politika. Če imamo v Sloveniji zelo visoko obremenjeno delo in nizko obremenjeno premoženje, hkrati smo pa družba, v kateri se premoženje hitro kopiči, potem je seveda taka struktura davkov relativno bolj v korist bogatih kot tistih, ki živijo od dela. Pa stanovanjsko vprašanje. Razredni boj je pri tem skrajno zaostren. Tisti, ki so se znašli v položaju najemnikov, vsak dan občutijo razredni boj med razredom rentnikov in razredom najemnikov."
Vir: Delo








