Če želite obiskati načrtovani Park ob Pekrskem potoku, ne potrebujete športne opreme. Priporočam mačeto. Pa morda cepivo proti tetanusu. Tisto, kar občinski aparat v svojih bleščečih objavah opisuje kot "sodoben parkovni prostor, namenjen vsem generacijam", je na terenu videti kot kader iz pustolovskega filma. Medtem ko nas občina prepričuje, kako ta projekt potrjuje status Maribora kot svetovnega mesta dreves, se sprehajalci vsak dan prebijamo skozi podivjano džunglo. Da ne rečem – sramoto. Namesto urejenih poti in pokošenih brežin nas redno "razveseljujejo" prerasla trava, klavrno posušena drevesa in popolna odsotnost rednega vzdrževanja.
Manikura v centru, džungla v firtlih
Bodoči Park ob Pekrskem potoku odpira precej globljo mariborsko rano. Mestna dvoličnost Maribor ostro deli na dva svetova: na ožje mestno jedro, kjer se trava striže skoraj z manikirnimi škarjicami, in na obrobne mestne četrti in krajevne skupnosti, kjer se ljudje utapljamo v goščavi. V delavskem, blokovskem Mariboru – v Novi vasi, na Taboru in Teznu, pa še kje drugje – se pravila igre čudežno spremenijo. Tukaj, kjer dejansko živi večina Mariborčanov, se redki gradbeni projekti morda res premaknejo od vizualizacij k realizaciji (urejanje Pekrskega potoka ima že dvajset let dolgo brado), a se takoj po odhodu gradbenih strojev zatakne. Vsakodnevna nega postane misija nemogoče. Na košnjo se čaka tedne, ljudje pa dobivajo občutek, da so za vodstvo občine drugorazredni meščani. Mariborska realnost ima dva povsem različna obraza – tistega uglajenega v centru ("za turiste") in tistega drugega, za mestne firtle. Resnica o občinskem upravljanju se najhitreje skrije prav v tej visoki travi, ki je pristojni preprosto ne želijo videti. Obljubljena zelena promenada je postala nikogaršnja zemlja, nova ureditev struge pa poligon za preizkušanje divje narave, kjer se med stebli plevela namesto urejenih cvetličnih gredic svetijo odvržene pločevinke piva.
Milijoni evrov in nikogaršnja trava
Nakar sredi tega kaosa odjekne odobritev skoraj treh milijonov evrov evropskih in državnih sredstev za omenjeni park. Na papirju projekt obeta vse mogoče: stotine novih dreves, sprehajalne in kolesarske poti, igrala, fitnes, pasji park in na tisoče kvadratnih metrov cvetočih travnikov. Sliši se pravljično, hvala, županstvo! A bližnji prebivalci, stanovalci in redni sprehajalci imamo upravičene dvome. Kako naj človek sploh verjame besedam o "trajnostni zeleni infrastrukturi", če se pristojne državne in občinske službe več kot eno leto pregovarjajo, kje se konča državna brežina in kje se začne občinska trava, ki bi jo morale pokositi naše javne službe? Naša skupna vizija se očitno konča natanko tam, kjer bodo škarje prerezale otvoritveni trak. V ozadju teh večmilijonskih projektov se namreč skriva klasična past vizionarstva, s katero si županstvo spretno lasti monopol nad prihodnostjo mesta. Ko občani opozorimo na realni kaos na terenu, vodstvo mesta takoj stopi v vlogo nerazumljenih očetov napredka, ki menda vidijo višje cilje, naše vsakodnevne in povsem življenjske zahteve pa označijo za malenkostne in banalne. Ob tem njihovem PR-ju človek na koncu že resno podvomi o lastnem zdravem razumu in se vpraša, ali je res preveč zahteven, ker si želi zgolj pokošeno travo.
Še preden mi kdo servira še kakšen napihnjen arzenal retorike o mestu "iz sanj", o "vizijah prihodnosti" ali "ambiciozni drznosti", se raje vprašajmo o današnjem ali kvečjemu jutrišnjem dnevu. Ne potrebujemo visokoletečih besed (prihodnost je seveda vedno lažje obljubljati in braniti kot sedanjost), medtem ko nam danes, tukaj in zdaj, pred nosom raste dvometrski plevel. Sanje mestnih strategov je treba končno prizemljiti na konkreten beton. Noben Mariborčan ne nasprotuje modernemu parku, saj idejo o zelenem mestu v celoti podpiramo. Še posebej na desnem bregu! Vendar moramo sanjačem in odločevalcem odvzeti ta monopol in jasno povedati: brez osnovnega reda in vzdrževanja vaše (in naše) sanje žal postanejo le zaraščeno razočaranje. Zakaj za osnovno dostojanstvo bivanja zmanjkuje drobiža iz mestne blagajne? Zakaj si želimo biti evropsko in napredno mesto, a hkrati ostajamo brezbrižni do lastnih ljudi? Če hoče mariborska občina enkrat za vselej preseči to dvoličnost, se mora nehati obnašati kot turistična agencija in začeti delovati kot odgovoren gospodar za vse dele mesta. Smo preveč zahtevni, če pred prihodom prvega bagerja za Park ob Pekrskem potoku vprašamo, katera služba bo dolgoročno skrbela za košnjo in kdo bo pravzaprav praznil redke koše za smeti? Kako pogosto?
Mariborska realnost ima dva povsem različna obraza – tistega uglajenega v centru ("za turiste") in tistega drugega, za mestne firtle
Iskanje vsebin v visoki travi
Ko smo že pri vprašanjih, se moramo nujno pogovoriti o vsebinah. Zabetonirati poti, postaviti fitnes naprave in zarisati kolesarski poligon je le tehnični del posla, zgodba pa se zaplete pri vprašanju, kako bo ta prostor dejansko zaživel. Bodo na teh novih zelenicah svoj prostor našle mladinske organizacije ali morda skupnostni programi, poleg že obstoječih Urbanih eko vrtov? Brez jasnega načrta za vključevanje ljudi – pri čemer birokratskih fraz o "vzpostavitvi prostora za preživljanje prostega časa" ne moremo šteti za resen program – bo novi park ostal le draga, sterilna kulisa. Sanje torej na stran. Potrebujemo čiste sprehajalne poti, pokošeno travo in koše za smeti, primerne klopi za počitek in druženje, ne glede na to, v kateri mestni četrti ali krajevni skupnosti živimo. Potrebujemo vsebine v neposredni bližini naših domov in ne zgolj v centru, saj si tudi prebivalci zunaj mestnega jedra zaslužijo živahen vsakodnevni kulturno-družabni utrip, ki firtlom prinaša živahni vrvež. Za ta utrip pa potrebujemo sistemsko proračunsko financiranje! Ni treba treh milijonov niti milijona. Govorimo o tisočakih. Tistih zanemarljivih, a najbolj vrednih za uresničitev pogosto uporabljane floskule o "kakovosti življenja". Govorimo o tistih tisočakih, ki so prvi na udaru, ko gradbinci dvignejo cene. Se spomnimo občinskih finančnih rezov v mehke vsebine oziroma programe za ljudi? Se spomnimo prejšnjega cikla participativnega proračuna in razlogov za upočasnitev realizacije skupnostnih projektov? Nič kaj prijetna in obetavna popotnica za novi cikel.
Povejmo direktno: pravo mesto se ne pozna po tem, koliko evropskih milijonov zna trenutno županstvo počrpati za infrastrukturne projekte, ampak po tem, kako vestno, skrbno in spoštljivo ravna s svojimi ljudmi ter z njihovim drobnim vsakdanom. Povedano drugače: končni uspeh mestne politike se nikoli ne bi smel meriti v višini pridobljenih evropskih sredstev, temveč izključno v stopnji dostojanstva vsakdanjega življenja, ki naj bi ga užival prav vsak občan, ne glede na to, na katerem bregu reke živi in kakšen je njegov poštni naslov.
P. S. Če je bil Pekrski potok, medtem ko berete te vrstice, morda celo čudežno pokošen, to še ne pomeni, da je ta medijski krik brezpredmeten. Naj služi kot opomnik, da mora biti urejenost našega življenjskega prostora rezultat kontinuiranega sistemskega dela in spoštovanja občanov. Ne pa posledica tega, da mora občinski PR panično reševati ugled župana vsakič, ko javno in glasno opozorimo na sistemske anomalije. Sanacija pod prisilo javne sramote pač ni javna služba, ampak zgolj krizni menedžment.
