Iran je v zadnjih dveh tednih vstopil v fazo, ki je številni Iranci ne vidijo kot nov protestni val, temveč kot točko brez vrnitve. Dogajanje ni več zgolj politični spopad z Islamsko republiko, temveč globok družbeni razkol – surov, kaotičen in prepojen s krvjo. Zaradi vsedržavnih izpadov interneta in komunikacijskih blokad je neodvisno preverjanje informacij skoraj nemogoče. Kljub temu se iz pričevanj iz prve roke, videoposnetkov, pretihotapljenih iz države in izjav, ki so jih novinarjem in aktivistom v tujini posredovali očividci, izrisuje enoten vzorec: Iran se sooča z varnostnim, humanitarnim in gospodarskim zlomom.
Priče iz Teherana poročajo o bolnišnicah, prepolnih ranjenih protestnikov, in o akutnem pomanjkanju krvi. Zdravniki naj bi po hodnikih prosili njihove družinske člane, naj nemudoma darujejo kri. Izpadi elektrike so postali stalnica in pogosto trajajo celo noč. Mobilna omrežja so večinoma neuporabna, tudi stacionarni telefoni odpovedujejo brez opozorila. V številnih mestih so tržnice zaprte, tovornjakarji stavkajo, menjalnice so povsem prenehale delovati. Ker trg praktično ne deluje več, je vlada celo prenehala objavljati vrednost menjalnega tečaja. To je tiho priznanje, da je gospodarstvo zdrsnilo v temo.
A tisto, kar ta upor loči od prejšnjih, ni zgolj njegov obseg, temveč simbolika. Prvič po letu 1979 so se protestniki množično pojavili na ulicah z iransko zastavo iz predislamskega obdobja, brez napisa Alah, ob njej pa tudi z izraelskimi zastavami. Za mnoge v Iranu je bil to trenutek psihološkega preloma: strah pred verskim tabujem je v javnosti razpadel. Mladi protestnik mi je povedal: "Prvič sem začutil, da je režim že izgubil – tudi če še ni padel."
Režim se je odzval z največjo možno brutalnostjo.
Po več virih protesti po vsej državi trajajo že več kot štirinajst dni zapored. Nekateri mediji število smrtnih žrtev ocenjujejo med 2.000 in 20.000. Natančnih številk ni mogoče preveriti, a preverljiva je retorika oblasti. Minister za pravosodje je javno izjavil, da se vsakogar, ki je bil med 18. in 21. dnem iranskega koledarja na ulici, štejejo za kriminalca. Kmalu za tem je pravosodni minister napovedal, da bodo smrtne kazni izrečene brez odlašanja.
Znano je tudi, da približno polovica satelitskega sistema starlink v Iranu trenutno ne deluje. Že lani je sodstvo sprejelo zakon, po katerem je uporaba starlinka kaznivo dejanje z visokimi zapornimi kaznimi. Za kaznovanje zadostuje že najmanjša digitalna sled domnevne povezave z Izraelom. Medtem krožijo informacije, da Francija razmišlja o ukrepih, povezanih s satelitsko komunikacijo in iranskim internetom, a podrobnosti za zdaj niso jasne.
Svet morda še omahuje. Ljudje v Iranu ne več.
Ena najbolj pretresljivih izpovedi prihaja iz provincialnega mesta v osrednjem Iranu. Očividec opisuje prihod treh hladilnih tovornjakov v bližino policijske postaje in stavbe ministrstva za kulturo – vsi naj bi bili polni trupel. "Povsod je bila kri," je dejal. Družine so pozvali, naj pridejo identificirat mrtve. Da bi lahko prevzele trupla, so morale po poročilih podpisati izjave, da so bili njihovi otroci ubiti s strani ISIS ali terorističnih skupin. V nekaterih primerih so morale družine za izročitev trupel plačati tudi od 10.000 do 15.000 evrov. Druga poročila kažejo, da so varnostne sile začele sistematično preiskovati domove, zaplenjevati satelitske krožnike in komunikacijsko opremo. Državo želijo zapreti ne le fizično, temveč tudi narativno.
Medtem so pred veleposlaništvi Islamske republike po Evropi in Ameriki izbruhnili protesti. Iz več iranskih mest prihajajo potrjena poročila o aretacijah zdravnikov, ki so protestnikom nudili pomoč zunaj uradnega zdravstvenega sistema. Obstajajo tudi navedbe, da so bolnišnice – prek sprejemov in diagnostičnih oddelkov, kot je radiologija – služile za identifikacijo protestnikov, ki so jih kasneje ugrabili na njihovih domovih. Gre za prakso, znano že iz prejšnjih protestov, ki pomeni sistematično zlorabo zdravstvenega sistema in grobo kršitev medicinske etike.
Pred dnevi je bil iranski zračni prostor za več ur popolnoma zaprt. Hkrati ostajajo nedavne izjave Donalda Trumpa dvoumne, brez jasnega signala, kaj natančno napovedujejo. Ameriške vojaške baze naj bi bile v stanju visoke pripravljenosti, ameriške pomorske sile pa se pomikajo proti Bližnjemu vzhodu. Več Zahodnih veleposlaništev je Iran bodisi zapustilo bodisi prešlo na izključno spletno delovanje.
Tuji nogometaši in trenerji, ki delujejo v Iranu – tudi nekateri Hrvati v Tabrizu – naj bi po navedbah prejeli opozorila svojih veleposlaništev, naj v nobenem primeru ne zapuščajo hotelov. Obenem številni iranski aktivisti izražajo jezo in nevero nad oglušujočo tišino mednarodnih institucij, zlasti levosredinskih političnih gibanj in organizacij, ki so v prejšnjih protestnih valovih prevladovala v medijskem prostoru.
Nevarno vprašanje - kaj sledi?
Ključna strateška spremenljivka je South Pars, največje plinsko polje na svetu in gospodarska življenjska žila Islamske republike. Ne gre zgolj za energetski objekt, temveč za arterijo, ki režim ohranja pri življenju. Morebiten napad – bodisi ameriški bodisi izraelski – bi sprožil takojšen gospodarski zlom: množične izpade elektrike, ustavitev izvoza, industrijsko paralizo in popoln kolaps državnih prihodkov. Notranje bi tak udarec skoraj zagotovo potisnil upor v zaključno fazo.
Evropa si mora zastaviti neprijetno vprašanje: bo tudi tokrat ostala pasivna, medtem ko drugi oblikujejo izid? V Libiji, Iraku, Afganistanu in Siriji se je evropsko omahovanje izkazalo za katastrofalno. Ceno – množične migracije, negotovost, terorizem – so plačevali Evropejci, medtem ko so strateška moč in gospodarski vpliv prehajali drugam - v Washington, Moskvo, Ankaro ali Peking. Iran tvega, da postane naslednje poglavje te zgodbe.
Padec Islamske republike ni več teoretična razprava. Gre za proces, ki se pospešuje. Brez verskega vodstva režim dolgoročno ne more preživeti. Vprašanje ni več, ali se bo zrušil, temveč ali bo Evropa sodelovala pri oblikovanju prihodnosti – ali pa bo znova prispela prepozno in se soočila s posledicami, ki si jih ni izbrala.
Zgodovina je Irance naučila grenke lekcije. Kri, usmrtitve in molk iz tujine so bili vedno cena prestopa meje islamske diktature. Danes pa je nekaj postalo neizpodbitno – iranska revolucionarna generacija je prestopila ne le onkraj režima, temveč onkraj islama in islamizma kot političnega projekta.
Svet morda še omahuje. Ljudje v Iranu ne več.
*To je esej Iranca, ki je zaradi političnih in družbenih razmer v svoji domovini varnejši dom našel v Sloveniji, kjer iz izkušnje izseljenstva in z neposrednim poznavanjem iranske stvarnosti premišljuje o trenutnih pretresih v Iranu in njihovih širših posledicah. Avtor, ki zaradi osebne varnosti in zaščite bližnjih ostaja anonimen, piše pod psevdonimom E.Oh.
