Dostojna starost je pravica, ne privilegij, je v posebni publikaciji, ki ni namenjena zgolj starejšim, zapisal varuh človekovih pravic. Med vsemi pravicami je nujno izpostaviti pravico do ustrezne in dostopne kakovostne oskrbe in nege. Od prvih zasnov zakona o dolgotrajni oskrbi je minilo 25 let. Četrt stoletja je slovenska politika trosila obljube, letos je zakon končno začel veljati. Čestitke ministru Simonu Maljevcu z ekipo, ki se je prvi konkretno lotil vse bolj perečega problema dolgožive družbe. Pričakovanja so bila velika, rokohitrsko oblikovanje, sprejem in implementacija zakona v že razgretem predvolilnem vzdušju pa so razlogi za številne kritike strokovne in laične javnosti (uporabnikov) ter medijev.
Zakon o dolgotrajni oskrbi in družinski zakonik sta temeljito spremenila utečeni sistem sprejemanja prosilcev v domove starejših (DS), razporejanje v kategorije glede na zdravstveno stanje posameznika in predvsem prioritete. V Sloveniji nimamo niti približnih podatkov, koliko starostnikov od okoli 38.000 je vlogo za sprejem v dom oddalo zgolj kot rezervacijo, saj jih pošiljajo v več domov – izstopa podatek o vlogi, poslani v kar 100 domov. Še bolj zaskrbljujoče je, da nimamo registra za demenco obolelih oseb, temveč le oceno, da jih je okoli 45.000. To je najbolj ranljiva naraščajoča skupina prebivalstva. Da se Slovenija stara in postaja dolgoživa družba, ni podatek od včeraj. Predvsem nevladne organizacije in posamezni strokovnjaki so dovolj zgodaj opozarjali, da mora država sprejeti ustrezno strategijo, saj je, kot so v svojo že za obdobje 2001-2015 zapisali v Avstraliji, starajoča se družba priložnost za vse. Za obdobje 2004-2008 so pripravili Akcijski načrt staranja prebivalstva avstralskih lokalnih vlad. Za glasilo Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) je glavne poudarke dokumentov leta 2016 prevedla dr. Mateja Kožuh Novak, dr. med., strokovna vodja projekta Starejši za starejše.
V Sloveniji naj bi bili dolgotrajne oskrbe deležni vsi prebivalci od 18 leta dalje, če izpolnjujejo pogoje zanjo. O tem najprej odločajo posebej za to področje zaposleni na centrih za socialno delo (CSD) – tako za stanovalce v DS kot za tiste, ki živijo doma. Že od začetka se krepko zatika ne le zaradi nedelujočega informacijskega sistema, ampak tudi zaradi pomanjkanja kadrov na CSD. V bodoče bo v domovih 80 odstotkov postelj namenjenih stanovalcem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Prednost pri sprejemu bodo imeli uvrščeni v najvišjo, peto kategorijo oskrbe. Ostalih 20 odstotkov bodo lahko koristili starejši, ki dolgotrajne oskrbe ne potrebujejo. Vstopne točke na CSD so se izkazale za ozko grlo tudi zato, ker so od okoli 22.000 stanovalci domov taki, ki sami ne zmorejo sprejeti odločitve o vstopu v sistem, zato potrebujejo skrbnika. Zataknilo se je pri osebah z demenco, ki nimajo skrbnika. Tega imenuje sodišče. Postopek je močno stresen za osebe z demenco in svojce, stane do 1000 evrov, na odločbo pa je treba čakati tudi do pol leta. Poleg tega zakonodaja predpisuje vsakoletno preverjanje, ali osebe z demenco še potrebujejo nastanitev na varovanih oddelkih! Znano je, da je okoli deset odstotkov demenc reverzibilnih, večini obolelih se zdravje z leti slabša. Za demenco obolele osebe sodijo v najvišjo kategorijo oskrbe v domovih, tako kot nepokretni in pretežno neodzivni starostniki. Postopek je predolg in drag, tudi zato je bil sprejet interventni zakon o samodejni prevedbi v novi sistem. Toda ne za vse. Klaudija Šturm je ena tistih posameznic, ki (poleg nekaterih direktorjev domov) glasno opozarja, da vanj niso zajeti vsi (starejši), ki potrebujejo posebno obliko varstva, čeprav živijo v institucijah. Tudi ne za začasne in uporabnike dnevnega varstva, ki/če je zagotovljeno v DS. Se bodo morali oboji postaviti v vrsto čakajočih na vstopni točki CSD?
Da se Slovenija stara in postaja dolgoživa družba, ni podatek od včeraj
Odločitvi o razmerju stanovalcev v domovih je težko oporekati. Svojci, ki doma skrbijo za osebo z demenco, se težko odločijo za selitev v dom. Ko se pod težo fizične in psihične skrbi sesujejo, se začne mukotrpno čakanje na prosto posteljo ali iskanje pomoči na domu. V večini primerov pomoč najdejo na črnem trgu za visoko ceno. Zakonca v Ljubljani, ki sta želela ostati doma, sta za storitve že pred dvema letoma plačevala 3000 evrov mesečno! Koliko ljudi si lahko to privošči? Zaskrbljenost domskih stanovalcev je velika. Vodstva DS jih na sestankih seznanjajo z novostmi in svetujejo. Odločitev je preprosta – ostati v sedanjem sistemu pomeni plačevati višjo ceno za bivanje v domu. Že zvišanje plač zaposlenim v javnem sektorju bo vplivalo na ceno. Stanovalci po zakonu o socialnem varstvu bodo zvišanje kljub prispevku za dolgotrajno oskrbo plačali iz svojega žepa, država pa vsem vključenim v novi sistem. V dvoposteljni sobi s souporabo sanitarij, ki velja za standard v DS, bosta stanovalca plačevala različno ceno za enake storitve, če se eden od njiju ne odloči za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe. Nesprejemljivo je, da zakon dopušča obe možnosti za enake storitve. Tako kot dopušča koriščenja pomoči na domu in primerljive dolgotrajne oskrbe hkrati.
Še večji problem DS, za katerega država nima rešitev, so kadri. Predpisano razmerje med samostojnimi in pomoči potrebnimi stanovalci se drastično spreminja, kadrovski normativi pa ostajajo nespremenjeni. Direktorica ptujskega doma Vesna Šiplič meni, da bi z dodatkom na stalnost in nagrado za zaposlene, ki ne bodo koristili bolniške odsotnosti, občutno vplivali na upad fluktuacije in pritegnili nove kadre. Domovi bodo v večini slovenskih občin izvajali tudi dolgotrajno oskrbo na domu. Kako jim bo to ob kadrovski stiski uspevalo? Sprejemi v domove naj bi še nekaj časa potekali po ustaljeni poti, čeprav bodo vse prošnje od 1. decembra sprejemali samo CSD. Zdaj socialne delavke, ki imajo pregled za "svoj dom", takoj pokličejo prvega v čakalni vrsti, o njegovi uvrstitvi v ustrezno oskrbo pa odloča domska strokovna komisija. DS ni v interesu, da ima prazno posteljo. Tudi zdravljenje stanovalcev v bolnišnici po novem sistemu pomeni izpad dohodka za DS. Bodo domovi postali negovalne bolnišnice?
Država ni sledila predlogom nevladnih organizacij in posameznikov za razvoj drugih možnosti, s katerimi lahko poskrbi za dostojno starost. Oskrbovana (prej varovana) stanovanja niso postala to, kar naj bi bila. Žal so redki vzorni primeri takih stanovanj, kjer lahko DS zagotavljajo storitve. Kako dolgo jim bodo še uspeli voziti vsaj kosila. Pred leti je projekt Sodobna oskrba starejših na domu sofinancirala Evropska unija. Izvajali so vse storitve, predvidene v sistemu dolgotrajne oskrbe, vendar ga večina občin ni obdržala in razvijala. Danes bi imeli več ponudnikov dolgotrajne oskrbe na domu, ne le pretežno DS. Tudi sobivanje starejših, ki ga je država na vztrajanje ZDUS uvrstila v petletni nacionalni stanovanjski program, je premalo izkoriščeno. Bojazen, da bodo stiske starejših še v večji meri kot do zdaj izkoristili brezobzirni lovci na dobiček, je vedno večja.
