Bojan Brezigar
V sredo so namreč poslanci zavrnili še edini preostali amandma, ki bi olajšal izvolitev slovenskega poslanca. Amandma sta vložili Južnotirolska ljudska stranka (SVP), ki povezuje volivce nemške manjšine na Južnem Tirolskem, in stranka Union Valtotaine, ki zastopa frankofonsko manjšino v Dolini Aosta. Proti amandmaju je glasovala vsa vladna večina, torej stranke Bratje Italije, Liga in Naprej, Italija!, medtem ko se je opozicijska Demokratska stranka vzdržala z utemeljitvijo, da podpira načelo, da je treba Slovencem zagotoviti mesto v parlamentu, ki ga ta stranka, naslednica nekdanje komunistične partije, jamči vse od leta 1954, ko je po londonskem memorandumu Trst pripadel Italiji. Danes sedi v parlamentu Tatjana Rojc, že drugič izvoljena senatorka, samo po zaslugi vodstva stranke, ki je bila vedno pozorna do slovenske manjšine, tudi zato, ker veliko število njenih pripadnikov tradicionalno voli to stranko.
Sicer je zadevni amandma vložila tudi Demokratska stranka, a sledil je ponedeljkov prepir v poslanski zbornici, ko so poslanci z večino glasov (pri čemer je bilo tudi veliko poslancev vladne večine) zavrnili vladni amandma za uvedbo preferenčnih glasov. Takrat je opozicija zahtevala odstop vlade, kar je premierka Giorgia Meloni odločno zavrnila, nakar je Demokratska stranka umaknila vse svoje amandmaje, tudi amandma, ki bi olajšal izvolitev slovenskega poslanca.
Zavrnitev amandmaja je nekaj prahu dvignila tudi v slovenski manjšini. Demokratska stranka ponavlja nasprotovanje »etnični listi«, ki jo je besedilo predvidevalo; to stališče je znano, saj stranka vztraja pri oceni, da morajo Slovenci kandidirati na listah etabliranih strank, in poudarja, da je sama (prej kot KPI) vedno zagotavljala izvolitev Slovenca v parlamentu, da pa zakon o zaščiti manjšine izrecno predvideva, da se v volilni zakon vključi določilo, ki bi olajšalo izvolitev Slovenca v italijanski parlament.
Ta tema je prisotna tudi v odnosih med Italijo in Slovenijo, vse do najvišje ravni. Sicer pa sta se pred dnevi sestala zunanja ministra Antonio Tajani in Tone Kajzer, ki sta, kot poročajo mediji »potrdila odlične odnose« med Italijo in Slovenijo. Na tem prvem srečanju sta ministra tudi sklenila, da bo na ponovnem srečanju, ki bo septembra, govor tudi o manjšinah. Res je sicer, da sta se ministra kratko srečala ob robu srečanja zunanjih ministrov, ki pripadajo Evropski ljudski stranki, in Tajani se je spretno izognil žgoči temi predstavnika slovenske manjšine v novem volilnem zakonu.
Ob koncu še osebno pojasnilo. O tej temi sem pred kratkim že pisal in nanjo je bilo nekaj odzivov na spletu. Med temi sem zasledila dva, ki sta kot povračilo predlagala odvzem mandata italijanski narodni skupnosti v Sloveniji. Tu velja opozoriti, da si manjšine v Evropi prizadevajo za najvišjo možno zaščito in da njihovi odnosi vedno temeljijo na solidarnosti. To velja tudi za odnose med slovensko manjšino v Italiji in italijansko narodno skupnostjo v Sloveniji. Italijanska narodna skupnost je vselej podpirala zahteve slovenska manjšine v Italiji; manjšini imata dolgoletno tradicijo medsebojnega sodelovanja s številnimi skupnimi projekti, ki so kakovostno dvignili njuno raven na obeh straneh meje. Teh problemov ni mogoče reševati s povračilnimi ukrepi, ampak samo z okrepitvijo dejavnosti medsebojnega sodelovanja, ki je v zadnjih desetletjih vselej obrodila sadove.
