/ PETEK, 19. junij
Policijske ograje se nikoli ne pojavijo brez razloga
Zjutraj se peljem s kolesom v službo in me na Koroški, pred Kužnim znamenjem, pričaka prizor, ki mi v trenutku dvigne utrip. Špalir policijskih ograj.
Lepo poravnane. Resne. Odločne. Takšne, ki očitno vedo nekaj, česar jaz ne.
Za nekaj sekund resno premlevam možnost, da je nekdo postavil del infrastrukture za festival. Tudi če jih potrebujemo, zakaj zdaj? Saj je festival (šele) naslednji teden. Zveni udobno in oddaljeno, v resnici pa je Lent praktično že pred vrati. Potem se oglasi nefestivalski del možganov. Danes je kolesarska dirka po mestu. Ograje imajo ta petek svoje življenje, svoje poslanstvo in nimajo prav nobene povezave s Festivalom Lent.
V pisarni me čaka usklajevanje sponzorskih aktivacij. Ne samo za Festival Lent. Po vseh zakonih časa in prostora bi moral biti v tem trenutku osredotočen samo na festival, ki prihaja čez teden dni. Ampak kulturna matematika deluje drugače. Medtem ko odštevamo zadnje dneve do Lenta, se je treba dogovarjati že za Festival Maribor. Eden prihaja, drugi že maha z obzorja.
Ana se medtem pripravlja na najtežji izpit letnika. Količina zapiskov na njeni mizi v meni vzbuja spoštovanje, v njej rahlo nelagodje.
Luka je na zaključnem izletu v Cinque Terre. Domnevam, da se ima odlično. Dokazov sicer nimamo, ker se ne javlja. Vem, pri mladih velja preprosto pravilo: obratno sorazmerno z intenzivnostjo zabave pada želja po komunikaciji s starši.
Še 7 dni.
Ana osvaja izpitno snov. Luka osvaja Cinque Terre. Jaz pa sem danes ugotovila, da me lahko nekaj deset ograj ob Koroški za nekaj sekund prepriča, da sem nekaj spregledala, na kaj pozabila, kljub temu da sem do takrat imela občutek, da imam vse pod kontrolo.
In to je verjetno najbolj natančna definicija tedna pred Lentom.
/ SOBOTA, 20. junij
Mesto že ve, jaz pa še preverjam sezname
Dan, ko ne grem v pisarno, ampak na tržnico. Na eni strani tržnica, ki živi svoje jutro. Na drugi strani festival, ki počasi leze v mesto. Na vseh koncih nanj opozarjajo table, zastave in že nekaj postavljenih odrov. Kako lep občutek, ko vidim, da se ljudje zaustavljajo ob veliki programski tabli in kujejo svoje festivalske načrte.
Prodaja vstopnic je zadovoljiva, veseli smo potrditve našega truda zadnjih šestih mesecev. V tem času se sestanki začnejo z "do kdaj, kaj bomo, imamo dovolj, kdo bo, kdo se javi, kdo lahko zrihta, pošljite predlog za …, kdo pozna koga, ki …, kaj mislite, če bi …".
Ko danes gledam listo opravil, sezname, stroškovnik, preglednice, načrte, opombe, popravke načrtov, popravke popravkov načrtov in tiste ideje in predloge, katerih avtorja ne pozna nihče več, se sprašujem, kaj smo sploh počeli od januarja. Potem vem. Vse.
Od prve ideje do zadnje električne vtičnice in oreščkov za zaodrje. Od pogovorov z izvajalci, sponzorji, do pogovorov s samim seboj. Od optimizma do rahle panike in nazaj. Večkrat.
Doma vlada občutek, da se za dve veliki stvari istočasno pripravlja celotna družina. Ana študira človeško telo, jaz razmišljam o zadnjih stvareh za festival. "Mami, saj mi bo šlo, ne?" Pogleda me tako, kot lahko samo študent pred izpitom. "Če komu, potem tebi!" Enostavno vem.
Kako pa bom jaz, kako bosta naša ekipa in naš festival? Nam bo uspelo vse, kot smo začrtali? Seveda! Če komu, potem nam! Večkrat se zalotim, da so odgovori, ki jih izrečem otrokoma, namenjeni tudi meni!
Še 6 dni. Dovolj časa za marsikaj. Premalo za vse. Ravno prav za Festival Lent.
/ NEDELJA, 21. junij
Dan, ko sem skoraj verjela, da imamo čas
Nedelja je tisti dan v tednu, ki se dela, da je počitek, v resnici pa je samo počasnejša verzija ponedeljka, ki že čaka za vogalom. Festival Lent mi danes vstopi v misli manjkrat, kar je, v primerjavi z običajnim stanjem, skoraj meditacija.
Ana: izpiti so pač posebna oblika nedelje, ko čas teče prehitro, ker imaš občutek, da ti ga zmanjkuje.
Luka nedeljo uporablja pravilno – za nič. Zalotim ga, da strmi v veliko festivalsko programsko plahto in preračunava, kaj kje kdaj. Prosi me, če mu lahko prinesem še eno. Vau, mladi le ne uporabljajo samo telefonov! Trdim, da tisk ne bo nikoli izgubil svoje žmohtnosti.
V nedelji je nekaj nevarnega. Daje ti občutek, da je vse pod nadzorom. Da je še čas. Da se stvari same od sebe nekako sestavijo. In ravno ta misel je najlepša laž priprav na festival.
Še 5 dni. Danes je vse mirno. Kar je, v resnici, samo druga oblika odštevanja.
/ PONEDELJEK, 22. junij
V pisarni 22 stopinj, na terenu Sahara
Zjutraj s Tejo pripravljava prizorišče za novinarsko konferenco. Že po prvi postavitvi sva navdušeni, dokler se sonce ne približuje uri novinarske. Po tretji postavitvi sva mirni. To je to. V organizaciji dogodkov obstaja poseben trenutek, ko nehaš izboljševati in začneš verjeti, da bo delovalo.
V pisarnah je prijetno hladno. Razprave pa precej manj. Zadnji dnevi pred festivalom imajo zanimivo lastnost: temperatura argumentov je običajno obratno sorazmerna temperaturi prostora. V teh dneh se pričkamo okoli malenkosti, nikoli o čem tehtnem in usodnem. Itak!
Medtem ko se mi za mizo pogovarjamo o podrobnostih, zunaj na terenu sonce neusmiljeno opravlja svojo izmeno. Če je v pisarni vroče od debat, je zunaj preprosto peklensko. Zato današnji zapis posvečam tehnikom. Sodelavcem, ki v teh dneh dvigujejo, vlečejo, montirajo, sestavljajo in razstavljajo stvari, zaradi katerih bo festival čez nekaj dni videti, kot da je nastal čez noč.
Ali imamo čisto vse pod kontrolo? Odgovor je enak kot vsako leto. Nimamo. Imamo pa najbolj noro predane sodelavce, na terenu in v pisarnah.
/ TOREK, 23. junij
Dan, ko baterija obupa pred menoj
Torek pred festivalom je tradicionalno rezerviran za novinarsko konferenco Festivala Lent. Tisti dan, ko tudi najbolj umirjeni sodelavci govorijo nekoliko hitreje kot običajno, ko telefoni zvonijo še malo pogosteje in ko se zdi, da imajo elektronska sporočila lastnost samorazmnoževanja. Danes mi je baterija na telefonu odpovedala že ob 13. uri.
Pošteno povedano – razumem jo.
V pisarnah se odpirajo in zapirajo vrata. Včasih normalno, včasih nekoliko bolj odločno. Po hodnikih krožijo vprašanja, odgovori, predlogi, popravki, novi popravki in tisti znameniti stavki: "Samo še eno stvar." Ki nikoli ni samo ena stvar.
Občasno se kdo pošlje v rodno deželo. Občasno še koga drugega. To je eden od preverjenih znakov, da se festival približuje, da pokne zdaj enemu, jutri drugemu. A po 34 letih vsi sokreatorji festivala vemo nekaj pomembnega, da nihče ni mislil nič slabega in osebnega, samo padel je na tempirano bombo. Vemo pa tudi to, da bodo čez nekaj dni mize bolj prazne in pospravljene, telefoni tišji, mesto pa polno ljudi. In da bomo takrat pozabili na loputanje vrat, izgubljene živce in potočene solze, ko pride napetost čez rob.
Še nekaj, Ana je položila izpit! Pa to! Kak sn vedla, kaj bo! Obožujem štajerski árgo.
Luka z ene zabave na drugo praznovanje. Pa to! Kako zelo se veseli svojega prvega počitniškega dela. Ne vem, kdaj in kako sem ga uspela okužiti z željo po delu na festivalu. Nenamerno. Prisežem!
/ SREDA, 24. junij
Ekipa, ki poskrbi, da se o Lentu govori
Če sem zadnje dni pisala o seznamih, ograjah, vročini, sestankih in odštevanju in svojem zakladu, potem je današnji zapis namenjen sodelavcem, brez katerih bi Festival Lent sicer obstajal, vedelo pa bi zanj precej manj ljudi. Naši PR- in marketinški ekipi.
To je tista ekipa, ki poskrbi, da se zgodba festivala ne zgodi samo na odru, ampak tudi na radiu, televiziji, družbenih omrežjih, spletni strani, v časopisih in v pogovorih ob jutranji kavi.
Iris, Brigita in Neli so prve dame vstopnic. One najbolje vedo, kaj ljudi zanima, kaj se naj s promocijo pospeši, koliko potrpežljivosti je včasih potrebne za odgovor na vprašanje, ki ga slišiš že sedemindvajsetič.
Mateja M. je naš most do novinarjev. Radio, televizija, časopisi, izjave, vprašanja, usklajevanja. Če se je v zadnjih mesecih o Lentu govorilo, pisalo ali poročalo, je bila nekje v ozadju tudi ona.
Teja O. je naš črni pas družbenih omrežij. Medtem ko nekateri še razmišljamo, kaj bi objavili, je ona to že pripravila, objavila, spremljala odzive in načrtovala naslednjo vsebino. Tadeja skrbi za festivalsko spletno stran, kar je približno tako, kot da bi skrbela za digitalno različico festivala. Ko vse deluje, tega skoraj nihče ne opazi. Če ne deluje, pa opazijo vsi.
In potem je tukaj še Teja M., ki ve, da festivala ne sestavljajo samo koncerti in predstave, ampak tudi ljudje, ki morajo med vsem tem kaj pojesti, popiti in se za trenutek ustaviti. Cateringi, pogostitve, organizacija in nešteto podrobnosti, ki obiskovalcem ostanejo nevidne.
Maja je naša nepogrešljiva zunanja sodelavka, tista tiha sila v ozadju, zaradi katere imajo festivalske zgodbe prave besede in pravo obliko. Piše tekste, lovi misli, ureja stavke in stoji za skoraj vsako elektronsko in tiskano edicijo, ki pride v roke obiskovalcem.
In potem je tukaj Marko. Človek idej. Veliko idej. Večkrat pogledamo proti njemu z izrazom, ki jasno pove: "Pa kaj te s ta'o je?" Pa ravno zato ga vedno vabimo na sestanke. Ne zato, ker imamo radi vse njegove ideje. Ampak zato, ker vemo, da brez mnogo njegovih idej tudi festival ne bi bil to, kar je.
Vsak od nas ima svoj del zgodbe. Svoj del odgovornosti. Svoje neprespane ure. Svoje "samo še to uredim" trenutke.
Vse nas povezuje isti cilj. Da bo čez dva dni mesto zaživelo. Da bodo prizorišča polna. Da bodo ljudje našli koncert, predstavo ali dogodek, zaradi katerega si bodo zapomnili letošnji Festival Lent. Danes dnevnik ni o festivalu.
Danes je dnevnik o ekipi, ki že mesece skrbi, da Festival Lent ni samo dogodek, ampak zgodba, ki pride do ljudi, ki je ne pozabijo.
Čez dva dni bodo v ospredju odri. Danes si zaslužijo aplavz tisti, ki običajno stojijo nekoliko bolj v ozadju.
