(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: In potem so prišle volitve

Arcis-sur-Aube, majhen podeželski kraj z manj kot tri tisoč prebivalci dobri dve uri vožnje vzhodno od Pariza, je bil do nedavnega znan predvsem kot prizorišče bitke, v kateri so marca 1814 avstrijske, ruske in pruske sile pod vodstvom Karla Filipa Schwarzenberga krepko namlatile vojsko Napoleona Bonaparteja in mu tlakovale pot v izgnanstvo na otok Elbo.

Natanko dvestodvanajst let kasneje, 22. marca letos, se je v Arcisu odvil nov spopad, tokrat volilni, v katerem je, po pisanju srbskih medijev, Hitler premagal Zelenskega in postal župan. Da je bilo poročanje o lokalnih volitvah v Franciji v ciriličnem delu naše bivše države še bolj začinjeno kot drugod po svetu, se seveda lahko zahvalijo Vuku Karadžiću. Na volitvah je zmagal Charles Hittler, na tretje mesto pa se je uvrstil Antoine Renault-Zielinski. Dejstva žal niso vedno naklonjena simbolike iščočim kolumnistom: čeprav sta oba nastopala "brez nalepke", kot se v Franciji reče neodvisnim kandidatom, je zmagovalec Hittler blizu desnosredinske stranke Horizon bivšega premierja Eduarda Philippa, Zielinski pa je imel podporo suverenistične stranke Patrioti.

O tem, ali rezultati lokalnih volitev vplivajo na nacionalna razmerja moči, se vedno krešejo mnenja. Pa vendarle, šlo je za zadnji pomembnejši volilni spopad pred predsedniškimi volitvami aprila prihodnje leto. Sedanji predsednik Macron na njih ne more kandidirati. Večina raziskav javnega mnenja daje največje možnosti Jordanu Bardelli, predsedniku skrajno desnega Rassemblement National (RN), ki je stopil v čevlje Marine Le Pen, potem ko je bila s sodno odločbo zaradi korupcije izločena iz predsedniške tekme — vsaj zaenkrat, saj se je pritožila.

Kot popackan prt v pariškem bistroju 

Preostanek političnega spektra je raztreščen v mozaik, ki bolj spominja na popackan prt v pariškem bistroju kot na kakršnokoli tradicionalno razporeditev političnih sil. Na sredini je vse bolj osamljeni Macron, ki ga od presenetljive razpustitve francoske skupščine po evropskih volitvah junija 2024 pokonci držita bolj pomp in blesk predsedniške funkcije kot dejanski vpliv na godljo, ki jo je v veliki meri zakuhal sam. Od tistih volitev so nastopili in odstopili že štirje predsedniki vlad, med njimi tudi sedanji, Sébastien Lecornu, ki je odstopil po le 26 dneh, se potem pustil prepričati, da se vrne, in bo kmalu, s šestimi meseci mandata, postavil najboljši vmesni čas. Njegova "dolgožívost" je verjetno bolj posledica utrujenosti politike in javnosti ter pričakovanja razpleta, ki ga bodo prinesle predsedniške volitve.

Medtem ko so Macronu šteti meseci, se okrog njega pozicionirajo sredinski kandidati: bivši premier Attal, desnosredinski bivši pravosodni minister Darmanin in predvsem še en bivši predsednik vlade, ponovno izvoljeni župan Le Havra Eduard Philippe. Ta si je z zmago na lokalnih volitvah okrepil pozicijo, za razliko od še enega bivšega predsednika vlade Françoisa Bayrouja, ki so ga volivci po dveh mandatih sklestili z županske pozicije v mestu Pau v Pirenejih in s tem verjetno zapečatili njegove sicer kronične predsedniške ambicije.

Na tradicionalni desnici se Republikanci nekako držijo pri življenju, čeprav prognoza ostaja negotova kljub zmagam v nekaterih večjih mestih. O skrajni desnici smo že govorili. Medtem ko je Marine Le Pen zaenkrat v outu, jo Jordan Bardella uspešno nadomešča in še vedno vodi v tekmi za Elizejsko palačo. Na tej strani spektra sta še dva vplivnejša igralca. Éric Ciotti, bivši predsednik Republikancev, ki se je, potem ko je bil junija 2024 odstavljen, v tipično francoskem coup de théâtre najprej zabarikadiral v pariški sedež bivše stranke, nato pa ustanovil svojo, podprl skrajno desnico in zdaj zmagal v Nici — kar ni mačji kašelj. Po desni skrajno desnico lovi Zemmourjeva Reconquête.

Največja zmeda - kje pa drugje kot na levici   

Največja zmeda vlada, kje pa drugje, na levici — od centra do njenega skrajnega roba, kjer je capo di banda dolgoletni predsednik Nepokorjene Francije Jean-Luc Mélenchon. Pred volitvami se je znašel v težavah ne le zaradi izjav, ki jih mnogi označujejo za mejno antisemitske, ampak tudi zaradi uboja mladega skrajno desnega aktivista ob robu predvolilnega zborovanja v Lyonu. Za smrt 23-letnega Quentina Deranqueja so obtoženi pripadniki že prej razpuščene Mélenchonove Mlade garde. Na obrobju se za preživetje borijo Zeleni, ki so pred šestimi leti na lokalnih volitvah dosegli neverjeten uspeh, po enem mandatu pa so jim v večini mest pokazali vrata. Francija ne bi bila Francija brez komunistov — ki jih, mimogrede, prištevajo med bolj zmerne levičarje — in socialistov, nekdaj dominantne sile na levici, danes daleč od položajev in vpliva, ki so ga imeli v obdobju Mitterranda. Oslabljeni in razdeljeni se prepirajo o sodelovanju s skrajno levim Mélenchonom — zrcalna slika dilem na desnici glede odnosa do skrajne desnice.

In potem so prišle lokalne volitve in upanje, da bo po njih bolj jasno, kdo ima veter v jadrih in komu pojema sapa. Ampak ne. Na prvi pogled se zdi, da se razmerja niso bistveno spremenila. Od večjih mest je desnica ostala na dvanajstih, sredina ima s šestimi eno več, vsa levica skupaj dvaindvajset — dve manj kot prej, skrajna desnica pa je z dvema podvojila prejšnji rezultat. Vsi trdijo, da so bili uspešni. Hudič, kot po navadi, se skriva v podrobnostih. Nepokorjena Francija je zmagala v severnem Roubaixu — veliko presenečenje. A to je bilo bolj ali manj vse. Tam, kjer so v drugem krogu podprli tradicionalno levico, so ji prinesli več škode kot koristi.

Vrnitev iz izgnanstva 

Zeleni so izgubili skoraj vse. Obdržali so se v Lyonu, kjer je župan Grégory Doucet za manj kot tri tisoč glasov premagal bivšega predsednika kluba Lyon Jean-Michela Aulasa, vsa druga večja mesta pa so jim ušla.

Socialisti so obdržali oblast v Parizu in Marseillu. To jim daje upanje, da se krivulja obrača navzgor — pomembno je tudi, da so zmagali kandidati, ki so se odrekli podpori skrajne levice.

Na sredini je tako tako. Macronova Renaissance je zmagala v Bordeauxu, izgubila v Parizu in marsikje drugje. Veliki zmagovalec desnega centra je Eduard Philippe — edini med verjetnimi predsedniškimi kandidati, ki je nastopil na lokalnih volitvah in si je z zmago okrepil startno pozicijo.

Klasična desnica je številčno tam, kjer je bila, a je skrajni desnici prepustila Nico, kar gotovo boli. In na koncu skrajna desnica, ki je na krilih ugodnih napovedi gotovo pričakovala precej več: želenega preboja ni bilo. Povečali so število predstavnikov v občinskih svetih, a večinoma v svoji tradicionalni regiji na jugu, vidnejše širitve drugam ni bilo. Poleg tega se je vsaj v večjih mestih pokazalo, da je sanitarni kordon tradicionalnih strank sicer oslabljen, a še živ. Ni jim uspelo ne v Marseillu, ne v Toulonu, kjer so po prvem krogu krepko vodili. Pri skrajni desnici ne gre pozabiti Reconquête in Erica Zemmourja. Njegova zasebna partnerica Sarah Knafo, letnik 1994, je v prvem krogu v tradicionalno levo usmerjenem Parizu dosegla neverjetnih 10,4 % in presegla vse napovedi. V drugem krogu se je umaknila v prid Macronovi ministrici za kulturo Rachidi Dati — ki ji kljub tej podpori ni uspelo. Je pa to vendarle znak, da bo skrajno skrajna desnica v prihodnje lahko mešala štrene.

Poleg Arcis-sur-Aube se je tokrat zgodila še ena neverjetna zgodba. V Strasbourgu je zmagala socialistka Catherine Trautmann — bivša županja, ki je prvič zmagala leta 1989, tistega leta, ko je padel Berlinski zid. Osem let kasneje je postala kulturna ministrica v vladi Lionela Jospina, leta 2000 pa še enkrat, na kratko, županja Strasbourga. Četrt stoletja kasneje se je vrnila. In zmagala. Za zmago se je povezala z desno sredino in s tem razjezila socialiste. Dan po volitvah je umrl njen politični boter, eden izmed zadnjih mitterrandovskih socialističnih velikanov, Lionel Jospin. Tudi v tem je gotovo veliko simbolike, ki pa jo vsakdo razlaga po svoje.

Napoleon Bonaparte je po bitki pri Arcis-sur-Aube na Elbi ostal slabo leto, Catherine Trautmann je bila v političnem izgnanstvu precej dlje. Napoleon se je, kot ona, vrnil zmagovalno. Ampak potem je prišel Waterloo. Ali se bo novi stari županji sodelovanje z desno sredino bolj izplačalo in morda dobilo posnemovalce na nacionalni ravni, bo pokazal čas. Tudi po lokalnih volitvah je glede prihodnje poti Francije še vedno vse odprto. Ne vemo, kdo bo novi predsednik ali predsednica — jasno je le, da to ne bo Emmanuel Macron.