"'Uporaba dvojnih meril je t. i. zunanjo politiko Evropske unije pripeljala v stanje skoraj popolne irelevantnosti. Medtem ko lahko že ena sama beseda ameriškega predsednika povzroči spremembo cen energentov, prazna zunanjepolitična sporočila EU ničesar ne spremenijo niti ne rešijo.' Z zadnjim Janševim stavkom se je seveda mogoče strinjati. Toda razlog, zakaj se izjavam EU vsi posmehujejo, ni zaradi njihove 'nekonsistentnosti'. 'Besede ameriškega predsednika' (za katere se zdi, da pri Janši vzbujajo večje spoštovanje zaradi neposrednega učinka, ki ga povzročijo) nimajo večje teže zaradi njihove konsistentnosti. Težo imajo zato, ker ZDA za njimi stojijo z dejanji. Evropska unija pa ne. In zakaj ne? Eden od glavnih razlogov (čeprav še zdaleč ne edini) je natanko to, da lahko vsaka država blokira odločanje na ravni unije. To je problem, na katerega je v volilni kampanji najbolj lucidno opozoril Anže Logar. Da bo v primeru vstopa v Janševo vlado sam postal del problema, ki ga je v kampanji kritiziral, je nekaj, kar se je dalo enostavno napovedati vnaprej.
Posledica te sistemske hibe Evropske unije je, da je za vsakega zunanjega akterja, ki mu koristi neaktivnost EU najbolj učinkovita strategija, da najde svojega trojanskega konja: državo članico, ki je najbolj dovzetna na njegove pritiske, lobiranje, izsiljevanje ali podkupovanje. Za Putinovo Rusijo je to dolga leta bila Orbánova Madžarska. Benjamin Netanjahu je v trenutku, ko je s svojo destruktivno politiko uspel doseči, da ga niti nemška zunanja politika ne more več v celoti podpirati, našel svoj glas v Evropski uniji. Podobno kot je Albanija v času, ko Ljudska republika Kitajska ni bila članica OZN, na zasedanjih generalne skupščine govorila 'mi in Kitajci', tako lahko danes slovenski premier na zasedanjih Evropskega sveta začne svoje govore z: 'Mi in Izrael'."
