In posilili ste, g. premier, tudi ožji prostor našega mesta, na katerem ste spregovorili. Osamosvojitvena "intimna opcija" in slast? Znesli ste se nad trgom, ki nosi ime po slovitem Koprčanu, partizanskem komandantu, antifašistu in španskem borcu, Antonu Ukmarju, ki je še kako spoštoval rdečo zvezdo!
Sicer, vam je morda znano, kaj piše na čelni steni sejne dvorane Pretorske palače v Kopru? "Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in ea" oziroma "Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem". V duhu te misli, te želje, tega poziva, te ambicije, teh sanj … iz starodavnih časov mesta, ko je Capodistria, s posebnim avtonomnim statusom, miroljubno sobivala s Serenissimo – Beneško republiko, je Skupščina občine Koper jeseni 1990, ko so se nastavki osamosvajanja Slovenije bližali decembrskemu plebiscitu, soglasno sprejela Izjavo o demilitariziranem statusu občine, zanimivo, tudi z glasovi Slovenske demokratične zveze, predhodnice vaše današnje SDS. Zavračali smo – imel sem čast, da sem tej skupščini predsedoval – vsakršno nadaljnje vojaško umeščanje ali prisotnost novih vojaških sil na svojem območju. Izražali smo težnjo, da bi slovenska Istra postala območje miru in brez vojske.
Ta poteza je bila del močnega mirovniškega gibanja, ki je takrat potekalo v Sloveniji in je vrhunec doseglo februarja 1991 s podpisom vseslovenske Deklaracije za mir. Predlagani sta bili hitra razorožitev in demilitarizacija celotne države, kar pa je takratna republiška vlada (Demos) odločno zavračala, saj je v senci groženj JLA krepila lastne obrambne zmogljivosti (ob milici še manevrsko strukturo narodne zaščite in teritorialno obrambo). In žal je slednja imela prav – po le nekaj mesecih, 26. junija, s prvimi premiki na Primorskem, je zvezna armada svoje grožnje udejanjila. Pričela se je desetdnevna vojna za Slovenijo.
Toda v Kopru zato mirovniški duh ni ugasnil, se ni potuhnil. Vztrajal je in motiviral domačine, od vodilnih v milici in TO do nas na občini, se krepil, tudi ko so drugje divjali spopadi. Vodil nas je, ob vedenju, da se bomo vojne vihre rešili prej politično kot vojaško, k iskanju dogovora z "okupatorjem", če hočete, da bi bilo posledic za ljudi in premoženje čim manj. Po streljanju na Škofijah 29. junija, ko so bili trije mladi pripadniki JLA ubiti, je kazalo, da bodo sovražnosti tudi na našem območju eskalirale. A pogovori so to preprečili in obdržali dogovorjeno prekinitev ognja vse do odhoda zveznih enot iz Kopra 3. julija.
Mirovniškega in antimilitarističnega duha se nismo mogli otresti niti, ko je več kot tri tisoč zveznih vojakov 25. oktobra prišlo v Koper, da bi do polnoči preko pristanišča zapustili ozemlje osamosvojene republike - operacija Odhod zadnjega vojaka JLA. Na priložnostni slovesnosti, ki je temu sledila 26. oktobra zjutraj, sem bil pozvan k pozdravnemu nagovoru na koncu slavnostnih iz ust Bavčarja, Kučana in tudi vaših.
Ob udeležbi več kot tisoč dvesto uniformiranih pripadnikov TO, ki so bili prišli iz vse države, stotine miličnikov in še toliko civilistov, sem si dovolil v odhodu zadnjega zveznega vojaka pozdraviti "začetek postopne demilitarizacije Slovenije". Skorajda bogokletno! Edini govorec, ki ni prejel enega samega aplavza. To sem pričakoval, a če bi tega ne bil rekel, bi samega sebe in svoja prepričanja izdal.
Minulo nedeljo smo praznovali dan suverenosti in 35. obletnico odhoda JLA. In znova je vlada, takrat Demosova, danes vaša, g. Janša, poskrbela za močno militaristično noto, za kulisje velikega števila postrojenih pripadnikov SV, topovskih salv, razkazovanja orožja, vojaških opreme in veščin, preleta bojnih letal in udeležbe tudi tujih, sicer zavezniških vojaških ladij in gostov. Znova prisotnost uniform in oborožitve, s katero so ravnali celo otroci, ki jih v tolikšnem številu Koper ni videval še iz časov osvoboditve leta 1945, pa kolikor so mi še živi borci povedali, niti takrat ne. Ne vem, če ste opazili, da med povabljenci, ki so vas poslušali in vam tudi ploskali, domačinov praktično ni bilo, razen nekaj izjem iz vrst vaših podpornikov. Bili so zunaj prireditvenega prostora in vas močno izžvižgali, vam kričali in dopovedovali, da v Kopru niste bili in niste zaželeni, iz cele kopice razlogov: odnos do partizanstva in NOB, do sodstva, do sindikatov in civilne družbe, do RTV, do drugih etnij. Tudi jaz sem bil prejel povabilo na slovesnost, a sem se raje pridružil protestnikom, ker pridiganja velikega prijatelja ter zagovornika najhujšega vojnega zločinca tega stoletja, tako kot predsednica republike, res ne bi zdržal!
Aurelio Juri, Koper
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
