Od energetske revščine do energetske demokracije (4)

Napisal sem pismo bralcev kot odziv na članek Matjaža Valenčiča. Problematiko oskrbe z električno energijo vidim drugače kot avtor, kar sem tudi pojasnil. Avtor je na moje pismo odgovoril s svojim pogledom, jaz pa bom navedel še nekaj konkretnih podatkov. S tem zaključujem razpravo, saj sta najini stališči o oskrbi z električno energijo tako različni, da ju v pismih bralcev ne bova uskladila.

Avtor med drugim piše, da so sončne elektrarne temelj energetske demokracije in da bi potrošniki postali neodvisni od sistema, če bi jih v Sloveniji zgradili več. Trdi tudi, da energetski lobi svoje odjemalce obvladuje s špekulacijami in vzbujanjem strahu ter da se boji praznih žic, če bi zgradili več sončnih elektrarn in hranilnikov energije. Po njegovem mnenju bi s tem prihranili milijarde evrov, ker ne bi bilo več treba vlagati v elektroenergetsko omrežje.

Najprej nekaj splošnih dejstev. Lastnica elektrarn, ki proizvedejo večino električne energije v Sloveniji, in celotnega elektroenergetskega omrežja je država. Če torej obstaja energetski lobi, ki vlada s špekulacijami in strahom, kot trdi avtor, ga predstavljajo državna podjetja.

Kaj hranilniki energije sploh so? V Evropi so v zadnjih letih zgradili veliko sončnih in vetrnih elektrarn. Ker je velik del proizvodnje električne energije odvisen od sonca in vetra, je proizvodnja v Evropi postala bolj nepredvidljiva in se je bistveno spremenilo tudi trgovanje z energijo. Cena energije se spreminja vsako uro, ponekod pa že vsakih petnajst minut. V enem samem dnevu se lahko cena spremeni tudi za faktor deset, občasno pa postane celo negativna. To pomeni, da je v državah z velikim deležem sončnih in vetrnih elektrarn (Nemčija, Nizozemska, Belgija, Danska ...) občasno toliko preveč električne energije, da proizvajalci odjemalcem celo plačajo, da jo prevzamejo in tako pomagajo zmanjšati tehnične težave v elektroenergetskem sistemu.

Prav v takšnih razmerah so poslovno priložnost našla podjetja, ki trgujejo z električno energijo. Kupujejo takrat, ko je poceni ali celo za njen prevzem prejmejo plačilo, nato pa jo prodajajo gospodinjstvom. Tudi v Sloveniji je že nekaj dobaviteljev, ki poslujejo na tak način. Gospodinjstva opremijo s hranilniki in drugo potrebno opremo, tako da se hranilniki polnijo, ko je električna energija poceni, gospodinjstva pa jo uporabljajo takrat, ko jo potrebujejo. V elektroenergetskem omrežju se zato spremeni le čas pretoka enake količine električne energije. Zaradi hranilnikov ni nikakršnih prihrankov pri gradnji omrežja, kaj šele milijardnih, o katerih piše avtor.

Električna energija je ena sama, za delovanje elektroenergetskega sistema pa skrbi izključno slovensko elektrogospodarstvo. Dobaviteljev električne energije je več in vsak si lahko izbere svojega. Če želite prispevati k temu, da bi prešli, kot pravi naslov članka, od energetske revščine do energetske demokracije, sklenite pogodbo z dobaviteljem, ki trguje na evropskem trgu, ter si nabavite sončno elektrarno in hranilnik energije. Po podatkih, objavljenih na spletu, stane povprečna sončna elektrarna okoli 10.000 evrov, gospodinjski hranilnik z vso potrebno opremo pa od 5000 do 8000 evrov. Dobavitelji obljubljajo, da se investicija povrne v osmih do dvanajstih letih. Avtor članka pravi, da vam to prinaša neodvisnost in svobodo. V resnici pa bo za vas najpomembneje, kako uspešen bo izbrani dobavitelj pri nakupu električne energije na evropskem trgu in po kakšni ceni vam jo bo v prihodnjih letih prodajal. Za vas bo edina sprememba to, komu boste plačali račun za elektriko.

Če se motim jaz, za Slovenijo to ne predstavlja večje težave. Če pa se moti slovenska elektroenergetska stroka, ki ima o oskrbi z električno energijo drugačno mnenje kot neodvisni energetski strokovnjak Matjaž Valenčič, je položaj povsem drugačen. O tem, kako bo obratoval in se razvijal slovenski elektroenergetski sistem, odloča vlada. Vse dosedanje vlade in tudi sedanja pri tem zaupajo domači elektroenergetski stroki. Če se vse motijo, ker se oklepajo preteklosti in branijo stare monopole, potem je problem bistveno širši. V tem primeru oskrba gospodinjstev, ki porabijo približno četrtino vse električne energije v Sloveniji, najbrž ni največji problem demokracije v državi.

Bojan Suhodolčan, Maribor