Umik od nogometnih vrednot

Ko sem februarja leta 2015 v Nyonu na sedežu Evropske nogometne zveze čakal na intervju s takratnim generalnim sekretarjem Uefe, kariernim športnim funkcionarjem Giannijem Infantinom, nisem niti v sanjah pričakoval, da se bo čez eno samo leto ta večjezični pravnik švicarsko-italijanskih korenin (njegova žena je Libanonka, s katero ima štiri hčerke), zavihtel na sam prestol svetovnega nogometa in se iz arhitekturne mojstrovine ob Ženevskem jezeru preselil na sedež svetovnega nogometa v tri ure oddaljeni Zürich. Da, Švicarji že vedo, zakaj je smiselno k sebi povabiti najmogočnejše svetovne organizacije s področja športa, tu se namreč vrtijo milijarde frankov. A te prinašajo tudi tveganja.
Bil je to čas začetka vzpona Aleksandra Čeferina na čelo Uefe in z Infantinom sva se pogovarjala o pravkar pridobljenem slovenskem gostiteljstvu Eura v futsalu, spomnil se je, kako je Slovenija na Euro 2014 v predtekmovanju premagala kasnejšega prvaka Italijo. Duhovit sogovornik je bil, priznal je, da bi zelo rad znal igrati futsal, in se celo šalil na svoj račun, češ da na igrišču samo stoji in poskuša obvladati žogo in da je zato na Uefini komisiji za futsal nekoč predlagal uvedbo odbojnih ograj, da žoge ne bi letele z igrišča, ker je tako zanič nogometaš in ne zna kontrolirati žoge, ampak da so ga seveda zavrnili. Poskušal sem mu vrniti s šalo, če je ograjo predlagal zato, da bi lahko igral sam s seboj, ker se žoga v tem primer odbije, ampak se je izvlekel, da bi v tem primeru to bil skvoš.