Tomaž Ranc
Le tri dni po prestopu iz Poljske na Ciper smo se pogovarjali s koroškim nogometašem Romanom Bezjakom. Pri Apoelu iz Nikozije si bo 29-letnik skusil šesto prvo državno ligo, hkrati pa upa, da bo pod novim selektorjem spet zaigral v reprezentanci. Verjame, da je Matjaž Kek sposoben popeljati Slovenijo na EP 2020, za slabe rezultate pod Tomažem Kavčičem pa se je posul s pepelom.
Kot strela z jasnega se je pojavila informacija, da se spet selite? Kaj je botrovalo tej spremembi?
"Res se o tem ni pisalo, večina prestopov je itak takih, da kar se ne govori ali piše, se potem dejansko tudi zgodi. Ostala je skrivnost, pogovarjali smo se nekaj časa, v Jagielonii smo ocenili, da je to najboljša situacija tako zame kot za klub, razšli smo se prijateljsko, oboji smo zadovoljni."
Na Poljskem ste v slabem letu odigral čez 30 tekem, dosegli sedem zadetkov - je to bilo premalo?
"Statistično lahko rečem, da je bilo neuspešno. V prvi vrsti je to moja krivda, v drugi vrsti pa je liga taka, da se dela preveč tehničnih napak. Liga je specifična, vsak lahko vsakega premaga, fizično je zelo močna, malokje se toliko preteče, ampak to je posledica tehničnih napak in drugih pomanjkljivosti."
Na zadnji tekmi 30. novembra imate še vpisano asistenco litovskemu reprezentantu Novikovasu za gol za potrditev zmage, potem pa ste prejeli rdeči karton? Ste takrat že vedeli, da odhajate?
"Ne, niti približno. Nabralo se je nekaj nervoze, obdobje je bilo negativno, karton je bil nespameten, tekme je bilo praktično konec, v četrti minuti podaljška sem izgubil žogo in v nekem 'blackoutu' hotel prekiniti akcijo in igralcu stopil na tetivo. Sodnik mi je najprej pokazal rumeni karton, ko je pogledal VAR, pa mi je dal rdečega. Upravičeno."
V prejšnjem prvenstvu ste bili drugi, je to bilo razočaranje ali je bil cilj le Evropa? V evropski ligi ste najprej premagali portugalski Rio Ave, nato izgubili z belgijskim Gentom ...
"Želja za naslov je bila, tako nas kot navijačev, ni pa bilo posebnega pritiska, biti med štirimi pa nekako obveza. Če bi premagali Gent, bi igrali z Bordeauxom, bili smo blizu, a prejeli nespameten gol doma in izgubili z 1:0. Zunaj smo bili blizu, izenačili in imeli še dve lepi priložnost, ampak izgubili. Razen Legie poljski klubi težko prihajajo naprej. Njihov bivši trener, zdaj selektor Kuvajta, Hrvat Romeo Jozak, je naredil statistiko in po fiziki je poljska liga šesta v Evropi, po tehniki pa šele na 26. mestu. Tudi moj občutek je tak. Hitro prideš na 20 metrov do nasprotnikovega gola, pa se izgubi žoga in je spet protinapad, veliko se teče gor in dol."
In zdaj ste šli z minus pet stopinj na plus 15, na topli Ciper.
"V prvih dneh imam občutek, kot da je 30 stopinj razlike."
Kakšni so prvi treningi, kdaj bo vaš prvi nastop?
"Prve tri dni sem imel testiranja in individualne treninge, prvič sem se ekipi pridružil v soboto popoldne, ampak še moram delati po svojem programu. Na Cipru je prvenstvo v teku, mi pa smo imeli pavzo, tako da je vse odvisno od moje priprave, morda bom v ponedeljek že na klopi."
Po Sloveniji, Bolgariji, Hrvaški, Nemčiji in Poljski ste v šesti nacionalni prvi ligi. Apoel je največje ime ciprskega nogometa, kako ste se znašli ravno tam?
"Pošteno povem, ne vem, mi je pa to dokaz, da v karieri puščam pečat, da te nekdo ceni. Priznam, zadnji dve leti nista bili pozitivni, volja do nogometa je začela plahneti, ampak ta prestop me je osvežil, mi prevetril glavo in dal zagon. Če pošteno delaš, te življenje vedno nagradi."
Kaj pričakujejo od vas in od sezone, Apoel ima 27 naslovov prvaka, je večkratni udeleženec lige prvakov in evropske lige.
"Biti prvak in se uvrstiti v eno od teh dveh tekmovanj je obveza. Mene ne bi pripeljali, če ne bi imeli nekih pričakovanj. Čim hitreje se moram fizično pripraviti, priključiti ekipi in narediti vse, da uresničim pričakovanja."
To poletje so v kvalifikacijah za evropsko ligo premagali Hapoel Beršebo in nato izgubili z Astano po enajstmetrovkah. Je bilo to zanje premalo?
"Zagotovo. V zadnjih sedmih, osmih letih so bili v vsaj enem od teh tekmovanj, zdaj je prvo leto, ko jim ni uspelo. Njihovi cilji so vedno igrati v Evropi."
Kdo so soigralci, trener?
"Trener in športni direktor sta Italijana, soigralci pa od Brazilcev in Portugalcev do Grkov, Bolgar, trije Ciprčani so tudi reprezentanti, Jordanec pa trenutno igra na azijskem prvenstvu."
Slovenci so igrali v Nikoziji, dolgo nazaj Alfred Jermaniš in Miran Pavlin tudi za Apoel. Trenutno je Saša Živec v vašem mestnem tekmecu Omonii, za Anorthosis igra soigralec iz reprezentance Andraž Struna. Ste kaj iskali informacije?
"Z Andražem sva že šla na večerjo, on je pol ure vstran, že prej mi je dal informacije, saj sva dobra prijatelja, že v mlajših selekcijah sva bila cimra v reprezentanci in potem še v članski. Rekel mi je, da sem izbral najboljšo opcijo, da se on tam zelo dobro počuti in da se bom zagotovo tudi jaz. Doslej sem slišal le pozitivne stvari, zato odločitev ni bila težka. Ta hip še iščem stanovanje ali hišo, družina bo kmalu prišla za mano."
V reprezentanco se je kot selektor vrnil Matjaž Kek, vaš stari znanec iz Rijeke. Če odštejeva Ludogorec v ligi prvakov, ste pod njegovim vodstvom dosegli največje uspehe. Bosta spet sodelovala?
"To je odvisno od selektorja, igralci mu moramo dati povod za to, da nas pokliče. Zagotovo nas bo spremljal, dobro se poznava, in če je kdo pravi selektor, da pridemo iz negativnega stanja, mislim, da je to v tem trenutku on."
Zakaj je sploh prišlo do takšnega stanja?
"Težko je reči, verjemite, da smo se igralci tolkli po glavi, razmišljali o tem. Vemo, da smo mi krivi za vse to. Ni izgovorov, ampak v ligi narodov nam je sreča obrnila hrbet. Tekme so šle v drugo smer zaradi treh sekund ali neke napačne odločitve. Bili smo boljši od Bolgarov, pa izgubili. Ali pa druga tekma s Ciprom, damo gol v 86. minuti, a nam sodijo ofsajd, ki ga ni bilo, nato pa si damo avtogol. Ostali smo brez točk, vendar bi jih z lahkoto imeli šest. Kaj bi se lahko razvilo, ne more vedeti nihče. Trenirali smo, garali, na tekmi pa spet nismo prikazali tega, kar je kazalo, da bo. Hoteli smo, delali trdo, ampak tak je nogomet."
Kek v Španiji preizkuša igralce predvsem iz domače lige. Kakšen bo njegov model za uvrstitev na evropsko prvenstvo?
"Razlika je voditi klub ali reprezentanco. Mislim, da ima dobro začrtan načrt. Ni pa isto, ko dobiš igralce vsake tri mesece, medtem ko jih v klubu gledaš, popravljaš, piliš vsak dan. Kek ima toliko izkušenj, da bo vedel, kaj je treba narediti."
Prav proti reprezentanci Cipra, kjer ste danes, ste se prepričali, da v Evropi - ne klubsko ne reprezentančno - ne smeš podcenjevati nikogar. Kaj si obetate od kvalifikacij za Euro 2020?
"Za ciprsko klubsko raven še težko rečem, ampak če pogledamo, koliko klubov pride v Evropi v zadnjo fazo ali v skupinski del največjih dveh tekmovanj, kaže, da je liga dobra. Letos je bil v evropski ligi Apolon in še trije ali štirje klubi so bili v zadnji fazi. Kar pa zadeva reprezentanco, smo dobili tri ekipe iz našega ranga. V prejšnjih kvalifikacijah smo videli, da smo imeli največ problemov prav s temi ekipami. Ni nam bilo problem igrati proti Angliji, ko nimaš kaj izgubiti, ko moraš prevzeti odgovornost in zmagati, pa smo imeli največje probleme."
Ampak vsaj na papirju ni videti nepremagljivih?
"Zagotovo, skupina je zanimiva, ne moreš niti reči, kdo je favorit."
