Lojze Kozole, Ilirika
Če imate na računu 10.000 evrov in vam banka plačuje 0,08 odstotka obresti, boste v letu dni dobili približno osem evrov obresti. Če so cene medtem za dobre tri odstotke višje, lahko z istimi 10.000 evri kupite manj kot leto prej. Denarja na računu sicer niste izgubili, izgubili pa ste del njegove kupne moči. To je danes bistvo slovenskega varčevalnega problema.
Septembra sta Evropska centralna banka in ameriška centralna banka znova zvišali obrestne mere. Depozitna obrestna mera ECB znaša 2,5 odstotka, inflacija v evrskem območju pa se je septembra po prvi oceni povzpela na 3,8 odstotka. V Sloveniji je septembrska inflacija znašala 3,3 odstotka. K višjim cenam še vedno pomembno prispeva energija, nafta brent pa se tudi v začetku oktobra giblje okoli 100 dolarjev za sod.
Toda višje obrestne mere do slovenskega varčevalca pridejo le deloma.
Slovenska gospodinjstva imajo pri domačih bankah približno 30 milijard evrov vlog, okoli 87 odstotkov pa jih je na vpogled. Obrestna mera na takšne vloge je bila po podatkih Banke Slovenije le okoli 0,08 odstotka. Slovenci imamo torej ogromno denarja prav tam, kjer se višje obrestne mere najmanj poznajo.
Skoraj milijarda kupne moči
Če približno 30 milijard evrov vlog prinaša v povprečju bistveno manj od trenutne inflacije, govorimo o približno milijardi evrov izgubljene kupne moči na leto pri 3,3-odstotni inflacije.
To ne pomeni, da milijarda izgine z bančnih računov. Številka na računu ostane enaka. Pomeni pa, da lahko gospodinjstva s tem denarjem kupijo manj blaga in storitev.
Obstaja pa še druga, manj vidna cena.
Če bi bil del teh dolgoročnih prihrankov razpršeno investiran in bi skozi daljše obdobje dosegal denimo povprečno sedemodstotno letno donosnost, bi bila razlika glede na sedanje obresti približno dve milijardi evrov na leto.
Ti dve milijardi seveda nista zagotovljen donos in ju ne moremo obravnavati kot izgubljeni denar. Delnice lahko v posameznem letu padejo tudi za 20 ali 30 odstotkov. Gre za ponazoritev oportunitetnega stroška: kaj se lahko zgodi, če denar, ki ga deset ali dvajset let ne bomo potrebovali, ves čas ostane skoraj brez donosa.
Prav čas je pri investiranju eden najpomembnejših dejavnikov.
Ni treba postati borzni strokovnjak
Pri tem rešitev ni, da bi Slovenci vseh 30 milijard jutri prenesli na borzo. Denar za tekoče stroške, varnostno rezervo ali nakup stanovanja v bližnji prihodnosti sodi v varne in likvidne oblike.
Drugače pa je z denarjem, ki ga posameznik ne bo potreboval deset, petnajst ali dvajset let.
Takšen denar je mogoče postopoma vlagati v razpršene sklade ETF, delnice, obveznice ali kombinacijo različnih naložb. Ni treba ugibati, katera delnica bo prihodnje leto najboljša. Pomembnejši so razpršenost, redno investiranje in dovolj dolgo obdobje.
Slovenija je letos naredila tudi pomemben korak z uvedbo individualnega naložbenega računa oziroma INR. Znotraj računa se dividende, obresti in kapitalski dobički lahko ponovno investirajo brez sprotnega plačevanja davka. Davek se praviloma plača šele ob izplačilu, po 15-odstotni stopnji, pri dovolj dolgem obdobju pa zakon omogoča tudi davčno oprostitev.
V prvem letu je mogoče vplačati do 20.000 evrov, pozneje 5000 evrov letno in dodatnih 5000 evrov za slovenske finančne instrumente. Skupna meja vplačil znaša 150.000 evrov.
Po zadnjih javno objavljenih podatkih je bilo septembra odprtih približno 15.700 takšnih računov. To je dober začetek, vendar še vedno zelo malo v primerjavi z več kot 30 milijardami evrov, ki jih imamo gospodinjstva v bankah.
Najpomembnejše vprašanje zato ni, ali so delnice boljše od depozita. To sta različni stvari za različne potrebe.
Vprašanje je, ali je smiselno denar, ki ga desetletja ne bomo potrebovali, desetletja držati skoraj brez donosa.
Tudi odločitev, da ne investiramo, je namreč finančna odločitev. Le da njenega stroška na bančnem izpisku ne vidimo.
Opomba: Avtor je lastnik delnic NLB in Petrola.
