(KOMENTAR) Preživeti

A zdi se, da v razmerah, v katerih se je znašlo gospodarstvo, ne pomaga niti sprememba v načinu razmišljanja. Kaj lahko torej storijo podjetja, ki zdaj bolj kot kadarkoli kričijo, celo ječijo zaradi ničkolikokratnikov stroškov zgolj za električno energijo, da o podražitvah drugih surovin in materialov niti ne govorimo.

Le zagotovite nam znosne pogoje za poslovanje, mi pa bomo poskrbeli za inovativnost in odličnost, je le eno od sporočil iz vrst šefov gospodarstva pristojnim, z željo, da zgolj obstanejo nad vse višjo gladino stroškovne neznosnosti. Dogajanje v domovini in širši regiji, tudi v Evropi, nam je dalo jasno vedeti, da moramo zdaj in ne jutri spremeniti načina razmišljanja in tudi delovanja. Ustaljeni poslovni modeli ne delujejo več.

Da zna vsaj gospodarski minister Matjaž Han prisluhniti gospodarstvu, sicer kaže podvojitev sprva predvidenega zneska pomoči za blažitev energetske krize, a pomisleki, ali bo to dovolj, so seveda na mestu. Siceršnjih hitrih rešitev ob dejstvu, da v Slovenijo uvažamo celotno količino zemeljskega plina in da nimamo lastne nafte, pač ni. In tudi to, da lahko računamo na večjo rast BDP od sprva predvidene, in to, da še vedno beležimo visoko stopnjo zaposlenosti, sta v razmerah, ko se marsikdo sooča z novo brezmejnostjo lastne računovodske kreativnosti, da zmore plačati račune ob koncu meseca, le slabi tolažbi. Pa tudi noben denar, četudi ga je veliko, ni zastonj. Saj vsi poznamo tisto o brezplačnem kosilu ...

In niti ne gre zgolj za razmere v Sloveniji; Evropa je tista, ki v trenutnih razmerah bistveno izgublja svoj položaj, sooča se s problemom sposobnosti konkurenčnosti, pa tudi evropska politika je bolj mačehovska predvsem do proizvodnih podjetij. In ob tem potreben obrat proč od odvisnosti od poceni delovne sile, na čemer smo gradili gospodarstvo zadnja desetletja, nikakor ni olajševalna okoliščina. Če smo vselej tako radi videli predvsem prednosti globalizacije, nam sedanje razmere nastavljajo predvsem ogledalo z njenimi slabostmi. In ko so se podjetja, ponekod tudi s podporo EU, v času pandemije začela čez noč deglobalizirati in vzpostavljati nove proizvodnje in nabavne poti v Evropi, je vojna v Ukrajini zaradi dviga stroškov proizvodnje v EU in posledične nekonkurenčnosti deglobalizacijo ustavila, še preden bi lahko evropska in slovenska podjetja izkoristila vse njene priložnosti.

Kdo bo še prejemal priznanja za izjemne poslovne dosežke, takšna, kot smo jih podelili tudi v okviru Podravskega podjetja leta, projekta Večera in Štajerske gospodarske zbornice, ko se ob tem sprašujejo, kdo bo sploh še o(b)stal, so vprašanja, ki si jih zastavljajo največji predstavniki gospodarstva. Tisti, za katera bi lahko predvidevali, da so tudi najbolj odporni. A nič več. Ne v tako zaostrenih razmerah. Analitiki v Gospodarski zbornici Slovenije sicer ocenjujejo, da proračuna za naslednji dve leti omogočata dovolj manevrskega prostora za vodenje ustrezne ekonomske politike, s tem da morajo biti ukrepi v največji meri začasne oziroma pogojne narave. Kajti tudi javne finance je pač treba zaščititi. Za prihodnost.