Po definiciji naj bi bila politika delovanje v interesu ljudi, ki to politiko izvolijo in postavijo na izvršilne funkcije. To zagotovo velja za skandinavske države, žal pa za Slovenijo tega v vsej njeni petintridesetletni zgodovini ne moremo reči. Ne na državni ravni, še manj pa na lokalni, kjer posamezni županski "šerifi" krajevno sceno obvladujejo kot v kakšnem filmu o Divjem zahodu. Volivci imamo veliko srečo, če se slabi, s korupcijo prežeti primeri "šerifovanja" razkrijejo, četudi postopoma, četudi po naključju. Lahko se razgalijo tudi hipno – z aretacijo, kasneje s sodbo. Lahko pa se nakažejo z vrsto številnih predhodnih odločitev posameznika ali skupine, ki obvladuje politično sceno. Tistih odločitev, ki šele skupaj pokažejo pravo sliko, kaj se dogaja ali se je dogajalo v zakulisju posameznih dogodkov, ki jih mestna oblast sicer prikazuje kot povsem običajne. Po kronologiji dogodkov v zadnjem županskem mandatu Saše Arsenoviča je Maribor danes bližje drugi možnosti. Seveda pa to v našem mestu sploh ni prvi tak primer, je samo zadnji v vrsti številnih predhodnih.
Zadnja tovrstna zgodba se ne začne s spektakularno županovo aretacijo in kriminalistično preiskavo njegovih dejanj, za katera glede na zadnja medijska razkritja sploh ni čudno, da so vzbudila pozornost policije in tožilstva. Začne se precej bolj tiho – pri vprašanju, kdo iz politike in neodvisnih nadzornih institucij sme nadzirati koga, predvsem pa kaj. In kdo lahko koga obvladuje.
Nadzornika holdinga, ki nista hotela biti poslušna
Začelo se je v lanskem letu z menjavo dveh članov nadzornega sveta Javnega holdinga Maribor, ki sta predstavljala v podjetju zaposlene. Ta dva nadzornika nista imenovana po politični volji – beri županovi –, ampak izhajata iz delavskih struktur, kar pomeni, da je njun mandat še dodatno pravno zaščiten, predvsem pa neodvisen od aktualne politike. Že v letu 2023 se med holdingom, ki ga vodi županov tesni zaupnik Andrej Rihter, ustanoviteljem Mestno občino Maribor in nadzornim svetom holdinga začnejo pojavljati trenja glede upravljanja ter vodenja holdinga, ki jih je aktualno vodstvo holdinga vztrajno sesuvalo z vnašanjem dvomov o dejanski pristojnosti nadzornega sveta nad takšnim nadziranjem holdinga. Glavni greh obeh "neposlušnih" nadzornikov – ostali so se, potolaženi z bogatimi sejninami, podredili Rihterjevi in Arsenovičevi volji – je bil ta, da sta delovala in razmišljala s svojo glavo, predvsem pa sta bila manj pripravljena slediti županovim političnim usmeritvam glede nadziranja podjetja, za katere, mimogrede, ta nima nobene pravne osnove, s tem pa tudi ne pravice.
Zato je mestna oblast kot ustanovitelj holdinga začela postopek razrešitve obeh upornih nadzornikov. Argumenta za razrešitev sta bila bolj ali manj znani Arsenovičev agitprop, ki se ga je v odnosu do občinskih javnih podjetij naučil v svoji skoraj osemletni županski vladavini, vezan na poslovne razloge in učinkovitost holdinga. To, da sta ta dva argumenta in njuna učinkovitost v rokah direktorja Rihterja in ne nadzornega sveta, mu v njegovi zaverovanosti v svoj prav ni prišlo na misel.
Pojavilo se je ključno pravno vprašanje, ali lahko ustanovitelj razreši predstavnika zaposlenih, ki nista "njegov kader". Seveda sta oba nadzornika sprožita sodni postopek proti Mestni občini Maribor zaradi nezakonite razrešitve, ker ni bila izvedena po pravilih, ki veljajo za delavske predstavnike. Zgodil se je prelomen trenutek: nadzorni organ se je aktivno postavil proti politični volji ustanovitelja. Seveda je sodišče pričakovano presodilo v korist nadzornikov, v sodbi pa podalo jasna in ključna sporočila, da njuna razrešitev ni bila zakonita in da ustanovitelj ne more samovoljno posegati v mandat delavskih predstavnikov. Pravna država je tokrat odigrala svojo vlogo v skladu zakonodajo in dala jasno vedeti, da nadzorni svet ima institucionalno neodvisnost in da politika ne more neposredno obvladovati nadzornega sveta. Seveda se je zaradi takšnega sodnega epiloga takoj porodilo vprašanje odgovornosti. Ve se, da sta glavna krivca zanj župan ter direktor holdinga Andrej Rihter, ki je brez kakršnega koli razmisleka, kaj je prav in kaj ne, slepo sledil županovim navodilom, ki niso bila nič drugega kot ponavljajoči se poskusi vplivanja na odločitve nadzornega organa holdinga. Javni holding Maribor je bil ob svoji ustanovitvi predstavljen kot modernizacija upravljanja številnih javnih podjetij. Centralizacija njegovih dejavnosti naj bi prinesla učinkovitost, česar pa praksa ni pokazala. A centralizacija ima tudi svojo logiko.
Zgodba Maribora je opozorilo. Ne samo za to mesto, ampak za širši javni sektor
Če se moč koncentrira, postane nadzor nad to močjo bistveno pomembnejši – in hkrati bolj nevaren za tiste, ki jo izvajajo. Zato ni presenetljivo, da so se prav na tej točki začeli konflikti z nadzorniki. In da se ti konflikti niso končali z razpravo, ampak s tožbami, ki jih je mestna občina gladko izgubila. In to je ključna točka, ki je ne gre spregledati. Ni šlo za tehnično napako ali proceduralni spodrsljaj. Gre za to, da je sodba dokaz, da je mestna oblast poskušala poseči v strukturo nadzora na način, ki ga pravni sistem ni dovolil. V urejenem političnem sistemu – recimo skandinavskem - bi bil to trenutek refleksije, ki bi odnesel tako župana kot direktorja holdinga. V Mariboru pa je bil – sodeč po nadaljnjih dogodkih – predvsem trenutek prilagoditve. Do naslednje zgodbe.
Ko prava ne moreš premagati, ga obideš
Če ne moreš zamenjati nadzornikov tam, kjer obstajajo pravne varovalke, jih zamenjaš tam, kjer jih je manj. Zamenjava nadzornega sveta v Nigradu v začetku januarja 2026 zato ni izoliran dogodek. Je logično nadaljevanje konflikta iz holdinga, za katerega je župan naivno verjel, da ga sodno ne more izgubiti. Ni vprašanje, ali so bile menjave nadzornikov Nigrada formalno dovoljene. Vprašanje je, zakaj so se zgodile prav takrat in v takem obsegu. Odgovor je, ker tudi nadzor v Nigradu ni hotel delovati tako, kot si je občinska oblast z županom na čelu želela. Želela pa si je, da bi deloval tako kot v drugih javnih podjetjih, kjer so bili nadzorniki podaljšana županova roka. Ne direktna, njen obvod je potekal preko holdinga in njegovega direktorja Andreja Rihterja. Zamenjava Nigradovega nadzornega sveta tako ni bila zgolj kadrovska poteza, temveč razgaljanje načina upravljanja javnih podjetij v mestu. Ironično je, da je sicer manjšinski del lastnikov problematiziral način postopka menjave, ki se je zgodila zaradi županove volje in ne zaradi neprofesionalnega dela nadzornega sveta. Nasprotno, kot danes vemo, je do menjave prišlo zaradi nepopustljivega odnosa nadzornikov do sponzorskih plačevanj družbe prejemnikom, ki z Nigradovo dejavnostjo posredno in neposredno niso imeli ničesar skupnega. Župan je to sicer imenoval "družbena odgovornost podjetja" in ravno to njegovo pojmovanje in dojemanje družbene odgovornosti, ki je bila v Maribor uvožena z zahodne strani Trojan, sta pripeljala do spektakularnega odvzema županove prostosti in sprožitve obsežne kriminalistične preiskave.
Županova aretacija kot prelomnica
Aretacija župana Arsenoviča tako ni bila še ena novica v nizu, ampak dogodek, ki je vse skupaj postavil v drugačno perspektivo. Lahko rečemo, da je pomenil prelomnico. Ne zato, ker bi že pomenil njegovo krivdo – tega ne more in ne sme – ampak zato, ker je dokončno razbil iluzijo normalnosti mestne politike, poosebljene v županu. Ko namreč prvi človek mesta postane predmet kazenskega postopka zaradi sumov koruptivnih ravnanj, ki jih je župan v svojih pojasnilih javnosti ironično vezal na "družbeno odgovornost", se vse prejšnje politične odločitve berejo drugače. Kadrovanje, pravni spori, glasovanja mestnih svetnikov, menjave nadzornih svetov.
Ko se nakopičijo izgubljeni sodni spori, konflikti z institucijami, sporne kadrovske poteze, kriminalistične preiskave in celo aretacija, se vprašanje politične primernosti ne rešuje več v sodni dvorani
Seveda največja težava te zgodbe ni pravna ali politična. Je konceptualna. Če oblast začne nadzor razumeti kot problem, ki ga ne obvladuje, potem ga bo poskušala omejiti, obiti ali pa ga zamenjati in odstraniti. Ker je zanjo motnja. In prav to se je zgodilo v Mariboru. Do županovega pridržanja namreč nadzorni sveti niso bili varovalka, ampak prostor konflikta. Porušilo se je ravnotežje med oblastjo in nadzorom.
Lekcija, ki jo bo nekdo moral plačati
Zgodba Maribora je opozorilo. Ne samo za to mesto, ampak za širši javni sektor. In smola župana je v tem, da se je zgodila nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami. Jesenske županske volitve zato ne bodo zgolj rutina demokratičnega cikla. Bodo referendum o načinu vodenja mesta. Volivci ne bomo odločali samo o tem, kdo naj vodi naše mesto. Odločali bomo o tem, ali sprejemamo model, v katerem se nadzor razume kot ovira, ali model, v katerem je nadzor temelj zaupanja. Če bodo aktualni dogodki do takrat dobili še sodni epilog, bo ta odločitev še ostrejša. Če ga ne bodo, bo odločitev še težja.
Zato ne presenečajo sicer oportunistični pozivi mestnega sveta, ki je velik del "komunalnih" godelj s svojim namernim nerazumevanjem posameznih procesov med občinskimi strukturami in javnimi podjetji pomagal zakuhati tudi sam, da Arsenovič že sedaj, pol leta pred županskimi volitvami, razmisli o nadaljevanju svoje županske vloge. Da je ljubezen med mestnimi svetniki in županom na veliki preizkušnji, pričajo tako glasovanje o referendumu glede izgradnje mestne sežigalnice odpadkov kot odstopi posameznih svetnic in svetnikov zaradi anemičnosti nekaterih mestnih svetnikov glede županove politične odgovornosti. Očitno scenarija za film o "družbeni odgovornosti" pri gradnji sežigalnice nobeden noče prebrati. Vsaj pol leta pred volitvami ne.
Dejstvo je, da se na koncu vse skrči na eno samo vprašanje, ki ni pravno, ampak politično. Župan Arsenovič je v pravnem smislu sicer še vedno nedolžen. In dokler vsi postopki, ki se sedaj vodijo zoper njega, ne bodo zaključeni, drugače tudi ne more biti. Toda županska funkcija ni zgolj pravni položaj, ampak je položaj zaupanja. In prav to zaupanje v županovo delovanje je danes med meščankami in meščani dodobra načeto. Ko se nakopičijo izgubljeni sodni spori, konflikti z institucijami, sporne kadrovske poteze, kriminalistične preiskave in celo aretacija, se vprašanje politične primernosti ne rešuje več v sodni dvorani. Rešuje se v javnosti. Zato decembrske volitve ne bodo zgolj izbira med posameznimi kandidati. Odločale bodo o tem, ali lahko nekdo v takih okoliščinah še vodi drugo največje slovensko mesto. Pravno morda da, politično pa vse težje. Res pa je, da končne besede ne bodo imeli ne pravniki in ne komentatorji. Imeli jo bodo volivci.
