Tjaša Gajšek
Ameriški pesnik Walt Whitman je leta 1855 v zbirki Leaves od Grass (Travne bilke) objavil pesem z naslovom I Sing the Body Electric, v kateri je telo vzpostavljeno kot prostor duše. Ker se letošnji 32. Mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU) ukvarja z vprašanjem odnosa med človeškim telesom in sodobnimi tehnologijami, se je ustvarjalna ekipa osrednje razstave v Minoritski cerkvi v Mariboru s kuratorko Saro Nušo Golob Grabner ob tej priložnosti spomnila na Whitmanove verze in jih postavila v naslov 32. edicije festivala. Festival MFRU z naslovom Pôjem telo električno namreč odpira tudi vprašanje, ali se lahko tudi duša umesti v tehnološke prostore, ki smo jih ustvarili, ter se skupaj z njimi spreminja.
Vsak napredek zahteva nov razmislek
"Letošnji festival se osredotoča na pozicijo človeškega telesa v digitalni dobi. V ospredju je telo v odnosu do različnih prostorov, ki jih ustvarja tehnologija, in do različnih sistemov, tako političnih kot umetelno ustvarjenih znotraj tehnologije same. Tematiziramo telo kot biološko maso, ki se spušča v prostore, ki ustvarjajo svojo "dušo", spiritualno prezenco in vpliv na podobo ter naše procese premikanja po fizičnem svetu s konstantnimi vplivi tehnoloških prostorov," je pred petkovim večernim odprtjem osrednje razstave povedala kuratorka Sara Nuša Golob Grabner. Ob tem poudarja, da gre za že znano temo, ki je aktualna od industrijske revolucije. "Takoj ko se v industrijski dobi pojavi stroj, se spremeni pozicija človeka in njegov način postopanja. To je tema, h kateri se vedno znova vračamo. Z vsakim napredkom moramo na novo premisliti, kako se naši sistemi spreminjajo glede na to, kaj ustvarjamo za naš napredek," pojasnjuje kuratorka.
"Tema, h kateri se vračamo od industrijske revolucije"
Na 32. ediciji festivala, ki ga prireja Mladinski kulturni center (MKC) Maribor, sodeluje 25 umetnikov. "Umetnikom je skupno, da so se teme lotili kritično in večinoma spekulativno z na pol magičnimi narativi, ki jih nadaljujejo v družbeno kritiko sistemov. Ne gre za tehnooptimizem ali tehnopesimizem, temveč predvsem za razmisleke. Izstopa misel o prevladi naših stvaritev nad nami. Mi postajamo podaljšek nečesa, kar smo ustvarili sami z namenom, da bi bilo naš podaljšek," je še povedala kuratorka.
Meja med človeškim in nečloveškim
Na osrednji razstavi v Minoritski cerkvi domači in mednarodni umetniki na različne načine raziskujejo vse bolj prepleten odnos med telesom in tehnologijo – od telesa kot podatkovnega nosilca in elementa omrežja do vprašanj digitalne identitete, biotehnologije, algoritmov ter meja med človeškim in nečloveškim.
Umetnika Ema Maznik Antić in Maks Bricelj v instalaciji lesene koče Hi-Res Prints for Burial T-shirts prostor in bivanje obravnavata kot nekaj, kar srečujemo skozi modele, simulacije in imaginarije, ki krožijo po medijskih sistemih. Umetnik Marco Donnarumma z Lestes občinstvo vabi h kaotičnemu občutku intimnega doživljanja drugega telesa s pomočjo "organa", instrumenta, ki obiskovalca, ko ga ta vzame v roke in pritisne k telesu, z lovkami, ki se razširijo na vgrajene akustične pretvornike, ovije njegov prsni koš in vrat. Mary Maggic v videu Odprtokodni estrogen postavi retorično vprašanje, kaj, če bi bilo mogoče estrogen proizvajati v kuhinji. In nadaljuje z vprašanji, povezanimi s suverenostjo telesa in spola: kdo proizvaja hormone in na čigava telesa vplivajo.
V delu Mreže Blaža Miklavčiča mreže delujejo kot vznikajoče fantazme. Delo estetsko prevzema obliko drobovja fiktivnega bitja kot mrežnega sistema in telo umešča v sistem mrež. Margherite Pevere se z instalacijo iz serije Maternice sprašuje, kako lahko kontracepcijsko sredstvo na osnovi progestina, ki ga jemlje umetnica, njeno telo poveže z drugimi, več kot človeškimi telesi. Tilen Prelič in Tia Stefančič z Digitalno molilnico VoxDei 2.6. raziskujeta teorijo "mrtvega interneta" kot satiričnega odseva sodobne digitalne kulture. Internet, nekoč zamišljen kot prostor odprte komunikacije, se danes kaže kot okolje algoritmov, botov in generiranih vsebin, v katerem človeški glas postopoma izgublja svojo težo. Dunja Rahovsky Šuligoj v videu Spreminjam se v pipo tematizira nestalnost podob na spletu in množično pridobivanje osebnih podatkov. Projekt Telesa za odmet Lare Reichmann se ukvarja s skupino žensk, ki so konec 19. stoletja v harvardskem konservatoriju prek fotografskih steklenih plošč raziskovale zvezdne sisteme, prostorska postavitev pa njihovo delo enači z delom anonimnega človeškega računalnika A. H. K.
Obstoj virtualnega sveta v Kori Gaie Radić je odvisen od gledalčeve prisotnosti in zaznave - videno se oblikuje glede na zmožnosti zaznave in interpretacije fizičnega odziva. V delu Andreja Škufce, ki temelji na fragmentih vojaške in civilne infrastrukture, razpršene po vzhodni Evropi, telo postane tuje, podrejeno avtonomnosti tehnologije, ki je bila sprva ustvarjena kot človekov podaljšek. Tomaž Zajelšnik je razvil serijo dokumentiranja značilnosti vode v njenih mejnih pojavnih oblikah, ki se je iz klasičnih analognih in digitalnih fotografskih tehnik razvila v interaktivne večmedijske fotografsko-računalniške instalacije.
Ob osrednji razstavi je na ogled tudi študentska razstava v Kulturnem inkubatorju, kjer se predstavljajo štirje izbrani in nagrajeni projekti, ki vsak na svoj način tematizirajo odnos med telesom, tehnologijo in sistemi, ki oblikujejo naš vsakdan. Dela bodo v Kulturnem inkubatorju razstavljena do 11. oktobra, v Minoritski cerkvi pa do 18. oktobra.
