Barbara Bradač
Jesen diši po pečenem kostanju, a letos ga v gozdovih ni toliko kot prejšnja leta. Slednje opaža tudi Marija Kos iz Ruperč, ki ob sobotah na osrednji tržnici prodaja kostanj, ki ga sama nabira v okoliških gozdovih. "Letos je slabo. Kostanja je manj pa še bolj droben je. Pozna se, da je bila suša," pripoveduje. Za kilogram domačega gozdnega kostanja računa štiri evre, medtem ko ga drugi prodajalci na tržnici ponujajo tudi po pet ali šest evrov. "Gledam tudi na to, da je letos bolj droben in ni ravno tisto, kar bi si človek želel. Ampak dober pa je," pojasnjuje.
Cene ne zviša tudi zato, ker želi, da bi si kupci lahko privoščili nekaj jesenskega razvajanja. "Toliko, da si privoščijo malo posladka. Tudi tisti, ki nimajo veliko," pravi. Za vsakim kilogramom kostanja je precej hoje in sklanjanja. "Moraš točno vedeti, kje so kostanjeva drevesa, pa še potem je kar precej hoje. Tri ali štiri ure si zagotovo v gozdu, da nabereš nekaj kilogramov," razlaga.
Kosova je prepričana, da velikost pri kostanju ni najpomembnejša. "Meni so ti naši drobni kostanjevi plodovi boljši kot kakšni debeli maroni. Po okusu se sploh ne morejo primerjati." Čeprav smo šele v drugi polovici oktobra, ocenjuje, da se sezona kostanja na njihovem območju že bliža koncu. Nekoč so ljudje rekli, da je kostanj najboljši, ko ga dobi prva slana, a zadnja leta je po njenih opažanjih drugače. "Slane še sploh ni bilo, pa je kostanja že skoraj konec. Zadnja leta je pri nas sploh ne dočaka več. Mogoče je višje na Pohorju drugače, pri nas pa ga prej zmanjka," konča pogovor.
