Participativni proračun naj bi prebivalkam in prebivalcem Maribora omogočal neposredno odločanje o porabi dela javnih sredstev. Vendar se glede na ravnanje Mestne občine Maribor (MOM) v določenih primerih zdi, da je sodelovanje občanov dobrodošlo le, dokler podani predlogi ustrezajo mestni oblasti. Ko jim ne, se očitno najde birokratski izgovor, da se jih zaobide.
V zadnjem ciklu participativnega proračuna je MOM med tehničnim pregledom izločila predlog postavitve zunanjega odra na dvorišču Kulturnega centra Pekarna. Razlog? Projekt naj ne bi bil izvedljiv zaradi nerešenega najemnega razmerja med občino in uporabniki Pekarne.
Takšna obrazložitev je sprenevedanje in zloraba postopka. Najemna razmerja ostajajo nerešena predvsem zato, ker MOM kot lastnica objektov že leta ne izpolnjuje svojih obveznosti iz Upravljavskega modela KC Pekarna, ki ga je mestni svet potrdil leta 2010. Model nikoli ni bil v celoti uveljavljen, občina pa ni zagotovila pogojev za njegovo izvajanje. Zdaj lastno neukrepanje uporablja kot argument za zavrnitev projekta, ki bi izboljšal javno kulturno infrastrukturo. Občina torej sama ustvarja oviro, nato pa se nanjo sklicuje kot na nepremostljivo dejstvo.
Ob tem je treba spomniti, da je bil zunanji oder v Pekarni v prejšnjem ciklu participativnega proračuna že izglasovan z veliko podporo občanov, vendar MOM projekta ni realizirala, se ni odzivala na vprašanja, kaj se dogaja z realizacijo, na koncu pa je projekt označila kot neizvedljivega, češ da presega razpoložljiva sredstva. Tokrat je občina očtino izbrala drugačno taktiko: predlog je izločila že pred glasovanjem, ki se začne 22. oktobra.
Čemu potem participativni proračun? Je to instrument demokratičnega soodločanja ali zgolj predstava participacije, v kateri občina obdrži pravico, da nezaželene predloge odstrani še pred glasovanjem? Tehnični pregled ne sme postati politično sito, skozi katero pridejo le projekti, ki ustrezajo trenutni oblasti.
Čemu potem participativni proračun? Je to instrument demokratičnega soodločanja ali zgolj predstava participacije, v kateri občina obdrži pravico, da nezaželene predloge odstrani še pred glasovanjem?
To ravnanje v procesu participativnega proračuna ni osamljen spodrsljaj, temveč nadaljevanje odnosa mestne oblasti do Pekarne. V mandatu župana Saše Arsenoviča smo bili že priča prizadevanjem za izselitev Pekarne in načrtom prodaje dragocenega mestnega zemljišča. Sedanja odločitev ponovno odpira vprašanje, ali občina Pekarno sploh priznava kot javno dobro ali v njej vidi predvsem nepremičnino, ki bi jo bilo mogoče tržno izkoristiti.
KC Pekarna že več kot tri desetletja dokazuje, kaj mestu prinaša samonikla kultura. Je največji neodvisni kulturni center severovzhodne Slovenije, prostor več kot 40 kolektivov, društev in iniciativ, z več kot 450 javnimi dogodki in več kot 30.000 obiskovalci letno. Je prizorišče umetniškega eksperimenta, neodvisne glasbe, mladinskega ustvarjanja, solidarnosti in kritične družbene misli, njeni učinki pa segajo daleč prek Maribora. Pekarna ni zgolj skupek stavb, temveč živa skupnost in nenadomestljiv del kulturne ter demokratične infrastrukture mesta.
Neurejena formalna razmerja so pogosta značilnost samoniklih prizorišč, ne pa legitimno opravičilo za njihovo sistematično zanemarjanje. Naloga odgovorne občine je, da takšna razmerja ureja v dialogu s skupnostjo, ne da jih uporablja kot orožje proti njej.
Zato zahtevamo, da MOM javno in vsebinsko pojasni zavrnitev predloga, jo ponovno preuči ter omogoči odločanje občanov o postavitvi odra. Zahtevamo tudi izvedbo že izglasovanih projektov prejšnjega cikla participativnega proračuna in izpolnjevanje obveznosti iz Upravljavskega modela KC Pekarna.
Participativni proračun, v katerem občina ignorira izglasovane projekte in z birokratskimi manevri preprečuje uvrstitev v glasovanje novim predlogom, ni participacija. Je njeno izigravanje.
Programski svet KC Pekarna
