Bojan Tomažič
Knjiga o stripu, deveti umetnosti, ki združuje literaturo in slikanje, prinaša trideset tekstov o tujih in domačih stripih, ki so izšli v Sloveniji in jih je Iztok Sitar, eden od vidnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev, avtor osemnajstih stripovskih albumov, objavljal v reviji Literatura. Gre za pomemben prispevek k zgodovini in sedanjosti (slovenskega) stripa, ki je, kot pravi, paradoksalno nastal kot razvedrilni dodatek zaradi boljše prodaje časopisov, a ga danes tam skorajda ni več. Comic strip, humorna pasica, kot so mu rekli na začetku, je v angleškem prostoru ostal comic, pri nas strip, čeprav že dolgo ni samo humorističen in ne samo pasica. Iztok Sitar ima najraje angažirane.
Marsikaj se je spremenilo od konca 18. stoletja, ko je nastal strip.
Ko se je 1895. rodil v obliki Outacultovega Yellow Kida, je bil družbenokritičen, vendar so kmalu ta sporočila zvodenela in ostali so samo bolj ali manj zabavni dialogi, strip se je spremenil v lahko zabavno čtivo za široke množice. V začetku je bil skoraj izključno humorističnega žanra, kar ponazarja že angleška beseda za strip – comic, v tridesetih letih pa so se že začeli pojavljati realistični pustolovski stripi. V štiridesetih letih je strip s pojavom zvezkov kriminalističnega žanra, v katerih je kri špricala na vse strani, postal sinonim za šund, kar je leta 1948 pripeljalo do množičnega protesta staršev, učiteljev in duhovnikov ter sežiganja stripov na grmadah.
Celo politične akcije proti so bile.
Direktor Cie J. E. Hoover je imel strip celo za komunistični produkt, čeprav v Sovjetski zvezi sploh niso imeli stripov. Višek protistripovske gonje se je zgodil leta 1954 z objavo knjige Seduction of the innocent psihiatra dr. Frederica Werthama, kar je bil neposreden povod za cenzuro v stripih. Dejansko je v Ameriki strip postal del umetniške kulture šele leta 1992, ko je Art Spiegelman dobil Pulitzerjevo nagrado za strip Maus o holokavstu. Ker pa žirija ni mogla dati tako ugledne nagrade zaničevanemu in preziranemu stripu, so iz naftalina potegnili besedno zvezo graphic novel, grafična novela, ki so jo denimo v Španiji v šestdesetih letih uporabljali za stripovske priredbe literarnih del - in čast nagrade je bila rešena.
Kdo so bili pri nas napadani?
Splošno znan je primer, ko je moral Miki Muster leta 1954, ko je bila tudi v Ameriki stripovska gonja najmočnejša, sredi zgodbe zaključiti strip Zvitorepec v Afriki, ki so jo potem nadomestili z njegovo slikanico Tivolski prijatelji, vendar je bil pritisk bralcev tako močan, da se je po štirih mesecih lahko strip nadaljeval. Zanimiv je tudi primer iz Srbije, ki se je zgodil v sicer izjemno liberalnih sedemdesetih letih v Kragujevcu. Leta 1971 je tam potekal kulturni kongres, na katerem je govorila liberalna političarka Latinka Perović, sopotnica našega Staneta Kavčiča, ki je samo mimogrede omenila literarno plažo na kioskih, in še istega večera je pred stavbo kongresa zagorel kres, na katerega so pravoverni mladinci zmetali roto romane, erotične revije in - stripe.
Kasneje je bila literarna plaža na kioskih v Jugoslaviji polna tudi zanimivih stripov. Tudi slovenskih?
Čeprav je Ivan Cankar v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani leta 1913 dejal, da smo si po krvi bratje, po jeziku bratranci, po kulturi tujci, to za strip nikakor ne velja, saj smo tudi besedo strip prevzeli po Srbih. Leta 1935 se je začel stripovski bum v Beogradu in zatem v Zagrebu, kjer je Andrija Maurović objavil dva angažirana stripa, v katerih promovira komunizem, kar je bilo v času, ko je bila komunistična partija prepovedana in so komunisti trohneli po zaporih, izjemno pogumno dejanje. V Sloveniji so bile pred vojno veliko bolj kot stripi popularne časopisne slikanice, zato so na predvečer druge svetovne vojne tudi narodno-buditeljski strip Pod svobodnim soncem, srbskega avtorja Sergeja Solovjeva, v Slovencu objavili v obliki slikanice z besedilom pod slikami. Strip se je v Sloveniji razmahnil šele po osvoboditvi v začetku petdesetih let, ko je začel Muster risati Zvitorepca.
Je Zvitorepec segel čez slovenske meje?
Čeprav je bil izjemno popularen v Sloveniji, v Jugoslaviji ni bilo zanj nobenega zanimanja, saj so imeli dovolj svojih avtorjev, tako da so bile šele v začetku osemdesetih let, ko je Muster že prenehal risati Zvitorepca, objavljene v jugoslovanskih revijah tri epizode. Od Slovencev je bil na jugoslovanskem tržišču najbolj prisoten hiperproduktivni Jelko Peternelj, ki je bil zaradi hitrega risanja zelo čislan med uredniki, v tujino pa se do Tomaža Lavriča, ki je obnorel Francoze, in Bernarda Kolleja, ki itak riše izključno za francosko tržišče, ni uspelo prebiti nikomur. Za jugoslovanski strip je bila zelo pomembna zagrebška novovalovska skupina Novi Kvadrat, ki je posredno vplivala tudi na slovenske avtorje tretje generacije. Seveda obstaja še alternativna scena v obliki Stripburgerja, ki je v času državljanske vojne v Jugoslaviji nudil prostor srbskim in hrvaškim striparjem, slovenski avtorji pa so tudi z njegovim posredovanjem objavljali v alternativnih revijah in fanzinih na Zahodu.
V Sloveniji je bil pred kultnim Mustrom tudi strip.
V naslednjem letu bomo praznovali sto let slovenskega stripa. Septembra 1927 je Milko Bambič v tržaškem mesečniku Naš glas objavil prvo stran stripa Bu-ci-bu. Zgodba govori o zamorskem kralju, ki je s svojo aroganco popeljal svoj rod v propad, pri čemer so italijanski fašisti v tem videli alegorijo na Mussolinija in strip po štirih nadaljevanjih prepovedali. Stripovska stran je razdeljena na šest sličic z dvovrstičnimi verzi pod njimi, hkrati se v posameznih kadrih že pojavi govorni oblaček, ki je zaščitni znak stripa, zato Bu-ci-buja smatramo kot prvi slovenski strip. Sicer pa je že leta 1910 Hinko Smrekar objavil enostranski strip Zabava, ki ima vse stripovske prvine razen govornega oblačka. Tega je Smrekar prvič uporabil v ilustracijah v avtobiografski slikanici Črnovojnik leta 1919. V času fašistične okupacije je Saša Dobrila v Družinskem tedniku narisal strip Mačji grad ter dve epizodi stripa z glavnim junakom Mihcem, ki je tako postal prvi serijski junak v slovenskem stripu. Leta 1952 pa je Miki Muster v PPP, Poletovih podobah in povestih, začel objavljati Zvitorepca, ki je v hipu postal uspešnica. Tu se konča zgodovina in začne legenda.
Lavričev Rdeči alarm je eden najboljših slovenskih stripov
Zvitorepec s Trdonjo in Lakotnikom v starem Rimu, na Luni, kot kavboji ... Zabavni junaki in zgodbe ter dobra risba kot imeniten recept za uspeh.
Mustrov Zvitorepec je bil tako priljubljen, da se je tudi prva slovenska revija s stripi, ki letos praznuje okroglih šestdeset let, imenovala po njem. France Zupan v knjigi Masovna kultura – strip iz leta 1969 piše, da se je vsak teden ob izidu revije pred kioski trlo ljudi, ki so čakali nanj, zato ni nič čudno, da je izhajal v kar 60 tisoč izvodih, kar je danes povsem nepredstavljivo. Najbolj popularen strip v reviji je bil Ni miru za Jekleno pest; ko je risar Jesus Blasco izvedel za ta podatek, ni mogel verjeti, da je v kakšni socialistični državi lahko njegov strip tako priljubljen.
V Zvitorepcu je objavljal še en slovenski velikan stripa - Kostja Gatnik.
Tam je objavljal sijajen satirični mladinski krimič Janez Blond, za katerega je prav škoda, da ni izšel tudi v knjižni obliki. Seveda je glavno Gatnikovo delo Magna Purga, zbirka undergroundovskih stripov, ki jih je v letih od 1969 do 1972 risal predvsem za Tribuno in ki so Slovenijo izstrelili v sam evropski stripovski vrh. V Sloveniji so nekateri magnopurgovski citati dobesedno ponarodeli, kar se je zgodilo samo še z izjemnim Alanom Fordom. Poleg stoletnice slovenskega stripa drugo leto obeležujemo tudi petdeseto obletnico izida Magne Purge, o čemer bodo časopisi zagotovo prelili še kaj črnila.
Obletnice, ki se jih je treba spominjati!
Ko smo že pri njih, naj omenim še, da je letos minilo trideset let od izida Lavričevega Rdečega alarma, ki je eden najboljših slovenskih stripov nasploh. In brez lažne skromnosti lahko rečem, da je naša generacija dala pomemben doprinos z Novim slovenskim stripom, osvobojenim vseh predsodkov proti politiki, seksu in Cerkvi. Tukaj velja omeniti tudi Iva Štandekerja, ki je skupaj z Lavričem in Smiljanićem formiral strip v Mladini, kasneje pa je kot novinar tragično umrl na začetku vojne v Bosni. Seveda je zdaj stripovska scena bistveno drugačna kot včasih, kar pa ni zgolj slovenska posebnost, ampak globalni pojav.
Zdaj res ni vrst pred kioski.
Strip se je iz časopisov in revij preselil v knjigarne in galerije in namesto masovne kulture, kot ga je imenoval France Zupan, je postal predvsem čtivo za ljubitelje in zbiratelje. Veliko je tudi stripovskih festivalov - in če si jih lahko v Jugoslaviji preštel na prste ene roke, ima zdaj skoraj vsak večji kraj že svojega. Letos je končno tudi Maribor dobil svoj festival, in to kar dva: marca je bil v Kulturnem inkubatorju Maribor Comic Fest v izvedbi Mladinskega centra in Društva Stripoholik, maja v Vetrinjskem dvoru Primaruha v izvedbi stripovske založbe VigeVageKnjige. Osrednja gosta sta bila svetovno znana in izjemno kvalitetna striparja s Hrvaškega, Igor Kordej in Danijel Žeželj, kar se mi zdi odličen začetek za oba festivala. Kordej, ki je bil z družino prvič v Mariboru, je celo dejal, da ima mesto velik potencial za stripovske avtorje iz vse Evrope, saj je že Maribor tako zanimiv in lep, da bodo tuji avtorji z veseljem prišli v mesto že zaradi kraja samega. Vsekakor se drugo leto spomladi spet vidimo v stripovskem Mariboru. Od časopisov mesečnik Literatura daje velik poudarek stripu, tako v obliki kritik in recenzij kot v obliki stripa, saj že vrsto let objavlja krajše stripovske priredbe literarnih del izpod peresa in čopiča domačih avtorjev, kar je vsekakor redkost v slovenskem medijskem prostoru.
