Minuli teden je bilo obeležje izbrisanim v obliki zgornjega dela črke ć pred Centrom Rog v Ljubljani tarča vandalizma. Neznanci so ga posprejali z roza-rdečo barvo. Kot so na Policijski upravi Ljubljana pojasnili za časnik Dnevnik, so bili ponoči obveščeni, da sta bila za zdaj še neznana storilca dva. O ugotovitvah so obvestili pristojno državno tožilstvo.
Na dogodek so se odzvali v sindikatu ZASUK, kjer so zapisali, da medijske in institucionalne interpretacije nedavne rožnate intervencije v Parku izbrisanih spremljajo z začudenjem. "Te bolj kot karkoli drugega razkrivajo, da so izbrisi v Sloveniji še vedno mogoči prav zato, ker se zgodovinske krivice tako hitro potiskajo v pozabo, prostor za njihovo razlago pa si prisvajajo predvsem tisti, ki imajo družbeno in politično moč."
Rožnata barva kot simbol upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti
Tri leta po otvoritvi Centra Rog, ko so v ZASUK-u opozorili na nasilna dejanja policije in varnostnikov ter aroganco mestnih oblastnikov do kulturnih delavcev, ki so na otvoritvi "okušali solzivec", se tam "še vedno pogosteje odpirajo šampanjci in strežejo kanapeji ter se na zasoljenih delavnicah ʼustvarjalnoʼ družijo elite, manjkrat pa vanj zahajajo kulturno-ustvarjalni delavci, ki v gentrificirani Ljubljani ostajajo brez stalnih produkcijskih prostorov."
Čeprav je zgodovina območja nekdanje tovarne Rog v zadnjem desetletju vse prej kot rožnata, je prav rožnata barva postala eden najprepoznavnejših simbolov upora Rogovcev proti nasilju mestnih oblasti, so zapisali v sindikatu. "Roza bager, roza pištola, roza Ć. Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja - dovolj je, da živiš v Ljubljani. Kdor v Ljubljani živi že vsaj desetletje, pa bi moral vedeti tudi nekaj drugega: dolgo preden so se oblastniki spomnili postavljati spomenike izbrisanim, so bili med redkimi, ki so se borili za pravice izbrisanih, prav ti domnevni ʼvandaliʼ – uporabniki Avtonomne tovarne Rog. Izbrisani so se vse do deložacije organizirali pod streho tamkajšnjega Socialnega centra, ki jim je zagotavljal prostor za srečevanje, samoorganizacijo in politično delovanje."
"Za razumevanje, da nedavni rožnati nočni performans ni delo neonacistov, ni potrebna pronicljivost umetnostnega zgodovinarja - dovolj je, da živiš v Ljubljani"
"Opozarjanje na nerešene posledice izbrisa ni vandalizem"
V sindikatu ocenjujejo, da je proces prespominjanja območja Roga intenziven, občino pa ob tem podpirajo tudi druge institucije. "Preseneča nas, da je Zagovornik načela enakosti tako bliskovito obsodil packanje Ć-ja, pred tem pa se do problematike Roga ni opredeljeval: niti do brutalne in nelegalne evikcije uporabnikov Avtonomne tovarne Rog sredi epidemije niti do nasilja nad protestniki ob otvoritvi Centra Rog." Podpirajo stališče članice sindikata Irene Woelle, soavtorice spomenika, ki je zapisala: "Človek človeku vandal. Opozarjanje na nerešene in nereševane posledice izbrisa in opozarjanje na izbris Avtonomne tovarne Rog ni vandalizem."
"Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?"
Dodali so še, da nič od tega, kar se je minuli teden v medijskem prostoru odvijalo okoli Roga, ni zares novo. "Podobno razpravo smo spremljali že po antigentrifikacijskem pohodu po Ljubljani pozimi leta 2024. Takrat je bila novinarka in kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ena redkih, ki se je odmaknila od hitrih obsodb udeležencev pohoda in v kolumni Kdo je vandal te družbe? bralce izzvala z vprašanjem: ʼČas je torej za vprašanje: kakšen smisel ima to korakanje peščice v snežni noči, ki jo spremlja več policajev, kot jih je na stotine traktoristov, ki so usmradili in paralizirali vse mesto? Ki jo demonizirajo mediji (ʼveč tisoč evrov škode, uničen zmajček, bakle in dimʼ) in tudi ʼlevičarjiʼ, ki so angažiranost prepoznali celo v Barbiki, ne razumejo pa temote brezpravnih?" Temu vprašanju Lesničar Pučko se pridružujejo tudi sindikati, ki sprašujejo: "Zakaj najprej in predvsem napadamo tiste, ki se borijo za temote brezpravnih?"
Izjavo ZASUK-a so podprli tudi v sindikatu Glosa.
Spomenik v Parku izbrisanih opominja na posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva februarja 1992, zaradi katerega je skoraj 25.700 pripadnikov nekdanje SFRJ ostalo brez večine pravic, ki jih prinaša stalno prebivališče.
