Zasuk, sindikat za ustvarjalnost in kulturo, v poslanici ob slovenskem kulturnem prazniku opozarja, da v današnjih pogojih vedno več delavcev v kulturi razmišlja o odhodu iz sektorja. Kot poudarjajo, je sindikalno organiziranje danes za marsikoga izmed njih edino upanje, da bo lahko ostal v kulturno-ustvarjalnem poklicu.
V poslanici se je sindikat navezal na letošnjo raziskavo Delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ki je že peto leto beležila pogoje dela in življenja slovenskih ustvarjalcev. Iz raziskave je izstopala ugotovitev, da največ delavcev, odkar opravljajo raziskave, razmišlja o odhodu iz sektorja. O tem, kdo se lahko poklicno ukvarja z umetnostjo, kot kaže raziskava, namreč že dolgo več ne odločajo talent, publika, strokovne komisije, mediji ali trg, ampak selekcijo opravlja denar. Ta selekcija pa je narejena že ob rojstvu, saj je možnost umetniškega udejstvovanja vse bolj odvisna od družinskega zaledja umetnika.
Draginja zahteva popolno podreditev silnicam trga in zgolj tisti, ki lahko zaobidejo visoke stroške bivanja, imajo na voljo dovolj časa in sredstev za ustvarjalnost. Poleg tega se javne kulturne institucije vse raje poslužujejo prekarnega dela in hkrati najdejo vse možne načine, da zunanjih izvajalcev ne plačujejo. Stiskaški je tudi trg, opozarjajo.
"Ustvarjalci so delavci kot vsi ostali, soočajo se s prekarnostjo, negotovostjo in revščino"
Našteto po njihovem prepričanju ne vpliva zgolj na usodo kulturno-ustvarjalnih delavcev, ampak tudi na samo kulturno krajino in njen umetniški "output". Kakšne vsebine bodo uprizarjali, snemali, pisali ali oblikovali umetniki, katerih življenjske izkušnje so omejene na urbano bivanje višjega srednjega sloja, se sprašujejo.
Ob tem opozarjajo, da ne le, da bodo z njimi nagovarjali zelo ozek krog ljudi, ampak se jim bodo množice neposvečenih, ki govorijo, čutijo in razmišljajo drugače, kazale kot grožnja njihovemu načinu življenja. Težava tako ni zgolj v tem, da zaradi razredne enoličnosti trpi kvaliteta umetniške produkcije, ampak da je ta dobila funkcijo statusnega simbola.
Kot izpostavljajo, so v Zasuku vedno poudarjali, da so ustvarjalci delavci kot vsi ostali. Da se ravno tako soočajo s prekarnostjo, negotovostjo in revščino, ki jih z delavskim razredom bolj povezuje kot ločuje. Sindikalno organiziranje je po njihovem mnenju danes za marsikoga izmed delavcev v kulturi edino upanje, da bo lahko ostal v kulturno-ustvarjalnem poklicu. Ob tem v sindikatu spoznavajo, da morajo njihovi boji segati široko, saj brez dostopnih stanovanj, javnega šolstva in zdravstva, dostojnih plač in pokojnin ter robustne socialne države tudi ustvarjalnost postaja nedostopna.
Prepričani so, da si boljših pogojev ne bodo priborili tako, da poskušajo zase izpogajati nekaj privilegijev, ampak si jih morajo priboriti z aktivno podporo vsem delavcem. In ravno tu vidijo priložnost, da se med ustvarjalnimi delavci in vsemi ostalimi znova spletejo vezi in da kultura v širši družbi spet dobi povezovalno vlogo. "Nenazadnje se lahko vsi strinjamo: ustvarjalnost je preveč pomembna, da bi jo zaupali bogatašem," so sklenili.
