Sarah Schinasi o SNG Maribor: Imate gledališče velemesta

Operna režiserka Sarah Schinasi izhaja iz družine sefardskih židov, je Italijanka, ki ta čas živi v Madridu. Rasla je v umetniški družini v multikulturnem toskanskem Livornu, oče je slikar, ustanovitelj neofuturizma. Kot najstnica je veliko časa preživela v Parizu. Študirala je klavir na Glasbenem inštitutu Pietro Mascagni v Livornu - pa tudi ples in balet hkrati. Po pianistični diplomi je magistrirala iz dramaturgije v Pisi, na londonski Kraljevi akademiji pa se je izpopolnjevala še v igri. Njena kariera v opernem gledališču se je začela v Nici leta 1995, kjer je kot asistentka režije sodelovala s priznanim režiserjem Jean-Albertom Cartierjem, nato pa z Giancarlom del Monacom. Kot njegova asistentka je sodelovala pri postavitvah ali obnovitvah opernih produkcij, kot so Dekle z zahoda, Falstaff, Othello, Don Carlo idr., ki so bile uprizorjene v Franciji, Španiji, Izraelu, Južni Koreji, na Kitajskem. Od leta 2002 je kot svobodna umetnica, največkrat kot asistentka režije, sodelovala z Opero v Monte Carlu, beneškim Teatrom La Fenice, pariško Opero Comique, Nacionalno opero v Strasbourgu, La Scalo, Teatrom Bellini, Palačo umetnosti v Valenciji, Nacionalnim središčem za uprizoritvene umetnosti v Pekingu, Izraelsko opero in drugimi.
Na mariborskem opernem odru se predstavlja prvič. Za opero Andrea Chenier je pripravila tudi koncept videa in koreografije. Dobili sva se v Veliki dvorani po prvi vaji z orkestrom, pred njeno maketo za predstavo.

Menda ste edini na svetu, ki uporablja na odru in pri pripravi profesionalnih opernih pevcev metodo svojega londonskega učitelja Labana Bartenieffa?
"Leta 2007 sem prejela nagrado za to metodo in zaradi nje sem bila tudi povabljena v New York na Juilliard leta 2014 in leta 2016, v vokalni studio te znamenite šole. Prve tovrstne eksperimente sem preizkusila z Opernim studiem izraelske opere. Igranje v operi je za pevce izjemno težavno, čeprav je bazično. Edina v profesionalnem okolju s to metodo na poseben način ogrevam pevce in zboriste - pa tudi igralce. Dosegamo neverjetne učinke vibracij, pomiritev z dihalnimi, gibalnimi vajami."

Kako ste si s svojo ekipo zamislili Giordanovo opero o revoluciji, ljubezni, žrtvovanju?
"Moja mariborska postavitev bo v nekem smislu tradicionalna. Smo v okolju 18. stoletja, a sem vnesla nekaj inovacij, ki se kažejo v komunikaciji med pevci. Gradim iz detajlov, kot je dejal Puccini, 'detajli naredijo razliko'. Scenografija izhaja iz Nacionalne knjižnice v Parizu iz leta 1789. Kako neverjetno sodobno deluje opera še danes. Moja ekipa pri tej operi je svetovno znana, scenograf je sijajni William Orlandi, ki dela med milansko Scalo, Tokiem, New Yorkom, Londonom, Parizom. Vesela sem, da je tukaj v Mariboru - in ni prvič. Jesus Ruiz je eden najslavnejših španskih kostumografov. Andrea Colombo je asistent scenografa, oblikovalec luči je Andrej Hajdinjak."
Je za vas veristična opera poseben izziv, zelo drugačen od drugih?
"Ne, zame, ki živim opero kot teater, ni nič posebnega. Zasnovala sem predstavo kot film, tako je tudi napisana. Verizem zahteva na mnogih nivojih drugačen pristop. V Nemčiji, kjer prevladuje režijski teater, bi Chenierja naredili najbrž zelo drugače. Morda bi francosko revolucijo zamenjali s kitajsko, rusko, iztrgali temo iz konteksta. Odločila sem se, da dogajanje navežem na Pariz 18. stoletja, na knjižnico. Vsi glavni liki opere berejo - celo služabniki. Opera prinaša zgodbo velikega francoskega pesnika Andreja Chenierja, sina Francoza in Grkinje, rojenega v Carigradu, navdušenca nad idejami revolucije, žrtve jakobinske oblasti. Bil je navdih Victorju Hugoju. Slavna zadnja Chenierjeva arija Come un bel di di maggio je vzeta iz njegove resnične pesmi, ki jo je napisal v ječi Saint Lazare (prebere mi pesem v krasni francoščini, op. p.). To je veliko sporočilo pesnika, ki je v središču te opere. Plot je krasen: imamo ljubezensko zgodbo, ki izhaja iz boja za svobodo, in besed, ki postanejo orožje. A kar je najtežje - ogromno je teksta, dialogov."
Dolga leta ste bili asistentka uveljavljenega opernega režiserja Giancarla del Monaca, sina sijajnega interpreta Chenierja, tenorista Maria del Monaca. Ste Andrea Chenierja že kdaj režirali?
"Seveda, pred osemnajstimi leti v izraelski operi v Tel Avivu, operi, ki je na zelo visoki ravni. Za nekoga iz moje generacije štiridesetih je velika čast delati vse ključne opere s tako velikim režiserjem, kot je maestro Del Monaco. Veliko mi je dal v tehniki. Tokratno produkcijo ustvarjamo v koprodukciji med Teatro Verdi iz Trsta in Mariborom. Tukaj bo to delo menda na odru spet po tridesetih letih."