Popolna, izvenserijska Polona Juh

Po stotih letih je na ljubljanskem dramskem odru vnovič Wildova Saloma v svežem, odličnem prevodu Primoža Viteza. Istoimensko opero Richarda Straussa smo videli v ljubljanski Operi pred štirimi leti in je bila podobno prelomni dogodek - po pol stoletja od zadnje uprizoritve. Čeprav sprejeta hladno in z odporom tedaj. Uprizoritveni potencial tega besedila, ki ga je Wilde napisal v enem dnevu 1891. v Parizu, je močan, polivalenten in dekadentno heretičen. Ponuja mnogo reminiscenc na današnje, pravzaprav večne, odklone. Wilde je Salomo napisal v francoskem jeziku namerno: hotel je svoj materni jezik ohraniti dekontaminiran od pogubnega vpliva femme fatale. Kot meni ameriška feministka in socialna kritičarka Camille Paglia, je bila ta "lingvistična strategija" v neposredni zvezi z Wildovo homoseksualnostjo.
Zgodba govori o judejski princesi, utelešenju izkrivljenosti vseh sort, razpetimi od materializma do hedonizma, ki sreča preroka Johanaana kot svoj antipod. Skuša izsiliti poljub, zavrnitev pa se konča z njeno zahtevo po obglavljenju. Nihanje med Erosom in Tanatosom, med duhovnim in čutnim v bibličnih razsežjih se dogaja ob zatonu civilizacij, v navzočnosti različnih narodov, kultur, ver. Sliši se strašno pretenciozno, v bistvu pa se vse vrti okoli enigme; čemu judejska princesa hoče glavo preroka in se ne zmeni za vsa ponujena bogastva tega sveta, ki ji jih obljublja tiranski vladar štirih kraljestev Herod Antipa? Režiser Eduard Miler je prav v tem, v teh dihotomijah iskal temeljne aktualne poudarke predstave, ki so pritajeni pod površjem mnogoterih simbolov, arhetipskosti. Scena in video sta delo Ateja Tutte, ki je ob dramaturginji Žanini Mirčevski in koreografinji Maši Kagao Knez ter kostumografu Leu Kulašu zdaj že stalna ekipa. Videoprojekcije so sicer sugestivne z groplani in closeupi Salominega obraza, a mestoma preveč dominirajo in razelektrijo igro. Kot bi se vsi skupaj znašli v videoprojekciji. Koreografija je eklektično aktualizirana v plesu sedmih tančic, ki je uvertura v prerokovo obglavljenje. Polona Juh demonstrira vse svoje inspirativno, bogato, tudi plesno znanje in osupljivo gibko telo. Unikum v igralskem prostoru, ne le svoje generacije.

Findesieclovska dekadenca Wilda je zelo po meri današnjosti, zlasti po negaciji altruizma, bolnem egocentrizmu, ki ju pooseblja naslovna protagonistka v vseh legah. To je kratkomalo predstava fatalne Polone Juh, režirana zanjo, (kot bi bila) izbrana zanjo. Z vsem, kar je, osvaja prostor in čas. Tako močne prezence, totalnega igralskega, gibalnega, vsakršnega angažmaja zlepa ne srečamo in redko v taki visoki intenzivnosti. Režiser je v tej hiperestetizirani, dekadentno lepi inscenaciji vse registre podredil tej izvenserijski karizmi, omnipotentni popolnosti, subverzivni zmesi androginosti in ženstvenosti. Njej je podrejeno vse in vsi. Celo prerok Johanaan Igorja Samoborja je bledo monoton stranski igralec ob njej. Z njegovo bledo, anemično, krhko antikarizmo je Saloma še srhljivejša, še bolj usodnostna. Še bolj objestna, ekscesna, avtodestruktivna, dekadentna uteleša meseno slo in kazen, ki ji po vseh krščanskih normah seveda sledi.
Kljub izraziti igralski dominaciji in premoči Polone Juh sta tudi Gregor Bakovič kot Herod Antipa, tisti tetrarh, ki mora izpolniti Salomino željo po obglavljenju preroka, in Herodiada, njegova soproga, Alojza Sveteta vešče dodelani vlogi. Bakovič lucidno lahkotno balansira med močjo suverena in mizerno ranljivostjo svojega mesenega poželenja. Z eksplicitno lascivnostjo in dobesednim razgaljanjem režija učinkovito poudari vso težo in bedo njegove pozicije. Svetetova Herodiada pa je domišljena zmes navidezno trpne podrejenosti, vdanosti in pritajenega divjega upora, ki se kaže v premetenem podpihovanju obsedene hčere.

Predstava s svojo hladno lepoto, visoko estetiko in komornostjo po eni strani fascinira, po drugi pa gledalca nenehno ohlaja. Vsekakor pa dovolj provokativno naznanja sezono pod na videz preprostim, klišejskim sloganom ljubezni, ki pa seveda skriva številne potenciale.