Francesco Borchi je italijanski igralec, ki že vrsto let ustvarja v Sloveniji. V domovini je sodeloval z znanimi režiserji v najpomembnejših italijanskih gledališčih, pri nas pa nastopa predvsem v primorskih gledališčih ter filmskih in televizijskih produkcijah. Dela z režiserji, kot so Paolo Magelli, Goran Vojnović, Janusz Kica, Ivana Djilas, Vito Taufer, Boris Cavazza, Jaka Ivanc in drugi. Letos je dobil slovensko državljanstvo po izredni naturalizaciji na področju kulture. Kot pravi, nosi domovino ustvarjanja vedno s seboj, njegov moto pri delu pa je: "Delati iskreno in s tistim kančkom norosti, ki ohranja ustvarjalnost živo."
V medičejskem Carmignanu v Toskani rojeni Francesco Borchi (leta 1981) je z odliko diplomiral iz književnosti in filozofije na Univerzi v Firencah ter se posvetil še študiju gledališke umetnosti v Laboratoriu Nove - Scuola del Teatro della Limonaia. Svoj igralski talent je izpopolnjeval v številnih profesionalnih studiih in delavnicah v Italiji in tujini.
Na odru je debitiral leta 2002 z vlogo Romea v predstavi Jerusalem Juliet (Teatro di Rifredi, Firence), izraelsko-palestinski različici Shakespearove tragedije. Med letoma 2010 in 2016 je bil član ansambla Teatra Metastasio - Teatro Stabile della Toscana, kjer je ustvaril vrsto pomembnih vlog. V Italiji je sodeloval z velikimi imeni evropskega gledališča, kot so Valerio Binasco, Massimo Castri, Giancarlo Cobelli, Hosè Sanchis Sinisterra, Carlos Martin, Guido De Monticelli, Giampiero Cicciò in Marco Plini, ter nastopal na najpomembnejših italijanskih odrih in mednarodnih festivalih, med drugim na Festivalu dei Due Mondi v Spoletu.
Ključne so bile Živali v megli
S predstavo Animali nella nebbia (Živali v megli, E. Erba) v režiji Paola Magellija (produkcija Teatro Metastasio) je leta 2006 prvič obiskal Slovenijo. Gostovali so v SNG Drama Ljubljana. Kasneje se je vrnil še dvakrat: v Cankarjev dom s Češnjevim vrtom (A. P. Čehov) in v Mladinsko gledališče s Quai Ouest (B. M. Koltès). "Srečanje z mojo ženo Anjo je zagotovo razlog, da sedaj živim v Sloveniji, a moj odnos s to državo se je začel že prej. Večkrat sem prišel v Ljubljano na gostovanja. Nato mi je slovenski film Piran Pirano, ki smo ga posneli leta 2010, omogočil, da sem v Sloveniji ostal več časa, spoznal veliko čudovitih ljudi, utrdil stike s Slovenijo in prejel vabila za sodelovanja pri drugih projektih, od katerih sem v enem spoznal Anjo," opiše prve stike s Slovenijo, ki mu je bila, zlasti Primorska, kot kaže, usojena z več vidikov.
"V tistem obdobju sem bil zaposlen v gledališču v Toskani, zato sva z Anjo nekaj časa živela tam. Kasneje sva se odločila, da se za največ dve leti preseliva v Ljubljano in se nato vrneva v Toskano, kjer sem imel veliko projektov. Na koncu pa sva ostala z družino tukaj," je zadovoljen.
Hladen tuš v trgovini
V Sloveniji se je uveljavil z vlogami v številnih gledaliških produkcijah ter sodeloval z režiserji, kot so Goran Vojnović, Janusz Kica, Ivana Djilas, Jaka Ivanc, Boris Cavazza, Vito Taufer in drugi. Med novejšimi predstavami primorskih gledališč, v katerih igra, so Mnogo hrupa za nič in V iskanju izgubljenega jezika (SNG Nova Gorica); Mario in čarodej, Županova Micka in Kavarna (SSG Trst) ter predstave v italijanščini in slovenščini Sea Wall/Stena v morju, Peter in volk/Pierino e il lupo in Favole al telefono/Pravljice po telefonu (Gledališče Koper). Nastopil je tudi na otvoritveni slovesnosti Evropske prestolnice kulture (EPK) Nova Gorica-Gorica 2025.
"Slovenski jezik je zame stalno izziv, a hkrati velika spodbuda. Hodil sem na tečaje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, a večino sem se naučil sam. V Ljubljani skoraj vsi govorijo angleško, a sem se od samega začetka trudil govoriti slovensko, četudi sem se včasih sramoval že samo, ko sem šel kupit kruh. Le tako se lahko izboljšuješ in rasteš, pri tem pa se moraš soočiti s številnimi hladnimi prhami," se spominja.
"Zdaj se tukaj dobro počutim. Dobil sem slovensko državljanstvo in to je bil ključen premik v meni: ta dokument, čeprav se morda zdi banalno, me je še bolj povezal s to državo. Zdaj se počutim doma. Čeprav se še velikokrat počutim tujec. Ko grem k staršem v Toskano, kjer so moje korenine, se počutim doma, a po nekaj časa se mogoče tudi tam počutim nekoliko tujec. To je čuden občutek, ki pogosto prinaša kanček melanholije. A je to lepo občutiti in zdaj ne boli več," je realen.
Z družino se je ustalil v Ljubljani, njegovo igralsko delo pa je po večini vezano na primorska gledališča. "Obožujeva Primorsko. Anja je od tam doma, jaz pa tam zelo (ob)čutim bližino Italije, a za zdaj je najina baza Ljubljana, ki je čudovito mesto za vzgajanje otrok in spodbudno za tiste, ki opravljajo ta poklic. Poleg tega razdalja do Primorske ni neobvladljiva, da se je ne bi dalo premostiti. Kljub temu pa nikoli ne reci nikoli," je hudomušen.
Pred kamero ne more lagati
Uveljavil se je tudi kot filmski igralec. Slovensko občinstvo ga pozna po vlogah v filmih Gorana Vojnovića Piran Pirano (2010), Fountain (2017) in Nekoč so bili ljudje (2021), za katerega je na 47. Mojkovački filmski jeseni prejel posebno priznanje žirije. Nastopil je tudi v številnih televizijskih serijah v Sloveniji in Italiji, med drugim Mame, Ja, chef, Nevidna roka Adama Smitha, Don Matteo, Rossella, Il mostro di Firenze, Moana ... "Gledališki oder in film sta lahko prijetna ali neprijetna, lepa ali grozljiva. Vedno je odvisno od tega, s kom delaš. Verjetno je oder prostor, kjer se počutim najbolj svobodno in torej najbolj doma. A stati pred kamero je nekaj povsem drugega: to je izziv, privilegij in priložnost, da se kot igralec resnično preizkusiš. V tem kontekstu ne moreš lagati in to me fascinira," opiše.
"S starostjo se človek nauči stvari jemati bolj lahkotno. Ko sem moral iz Firenc odpotovati v Rim, da bi posnel svoje prve TV-serije ali filme, kot so Cuore contro cuore, Graffio di tigre, Codice rosso itd., se spomnim številnih neprespanih noči, saj sem bil vedno zelo napet. Tudi danes se to še dogaja, a potem si rečem: preprosto dihaj, uživaj in izkoristi tudi to priložnost. Rečem si: v dvomu bodi samemu sebi zvest. Še posebno pred kamero. Vedno se trudim pristopiti k vsaki izkušnji z istim pristopom: koncentracija, avtentičnost in sposobnost pripovedovati zgodbo, pa naj bo to v gledališki vlogi, filmu ali fotografiji."
Slovenski potni list in režija
Letošnje leto si bo še zlasti zapomnil, saj je prejel dve nagradi na Mednarodnem festivalu otroškega gledališča Dadadù v Trstu (nagrado za najboljšega igralca in nagrado žirije) ter postal slovenski državljan po izredni naturalizaciji na področju kulture. Poleg igranja opravlja tudi delo režiserja in asistenta režije ter je mentor v igralskih šolah in pedagoških ustanovah.
Leta 2019 je posnel svoj režijski prvenec, kratki film The Last Lesson. Zdaj razvija svoj prvi celovečerni igrani film, pri katerem bo soavtor scenarija in sorežiser. "K temu pristopam na enak način, kot pristopam k igranju: s strastjo, z željo po preizkušanju, željo po pripovedovanju lepe zgodbe, a tudi z veliko ponižnosti. Vedno se trudim v vsakem projektu ohraniti pravo kombinacijo resnosti in profesionalnosti, pomešano z lahkotnostjo in zabavo. Če pozabimo uživati, zakaj bi sploh delali?" se sprašuje.
Iskrenost s kančkom norosti
"Za nagrade sem zelo hvaležen in jih doživljam tudi z določeno odgovornostjo. Biti nagrajen za vloge v slovenskem jeziku, ki ni moj materni jezik, ima zame še globlji pomen - in sicer, da so bili delo, študij ter spoštovanje jezika in kulture opaženi. Ne jemljem jih kot dosežek, temveč kot potrditev in spodbudo, da še naprej rastem, tvegam in iščem resnico v likih. To so priznanja, ki me spodbujajo, a ne določajo moje poti: ta ostaja zgrajena iz raziskovanja, dialoga in strasti do poklica," stoji z nogami trdno na tleh.
"Moja domovina ustvarjanja ni fizično mesto, ampak prostor, ki ga nosim s seboj. Sestavljena je iz jezikov, kultur in srečanj, iz teritorijev, kjer sem živel in delal. Moja ars domovina nastaja prav iz gibanja, iz dialoga med različnimi svetovi, iz stalne potrebe, da se postavim pod vprašaj in se potisnem malo dlje. Včasih je prijetna, včasih neprijetna. A prav ta prostor mi omogoča, da še naprej ustvarjam," je skromen. Slovenski režiserji, s katerimi je sodeloval in so pustili največji pečat, so Goran Vojnović s filmom Nekoč so bili ljudje, Slobodan Maksimović v filmu Nevidna roka Adama Smitha; v gledališču pa Boris Cavazza v monodrami Sea Wall in Jaka Ivanc v predstavi Pravljice po telefonu. "Ne morem pa pozabiti čudovitega dela, ki smo ga opravili z Januszem Kico po besedilu Gorana Vojnovića V iskanju izgubljenega jezika v produkciji SNG Nova Gorica ob priložnosti EPK 2025," doda. "Povsod velja samo eno pravilo: delati iskreno in s tistim kančkom norosti, ki ohranja ustvarjalnost živo. Rad delam z režiserji, ki obvladajo svoje delo in ki radi sodelujejo v tesnem stiku z igralci. Na srečo sem imel večkrat priložnost občutiti to v Italiji in Sloveniji, tako v gledališču kot pri filmu."
Gledališče in film v Sloveniji in Italiji
O razlikah ali podobnostih med Slovenijo in Italijo pojasni: "V gledališču so razlike precej očitne. V Italiji prevladuje potujoče gledališče, z velikimi produkcijami, številnimi turnejami in stalnim izmenjevanjem predstav med gledališči. Približno 15 let sem veliko potoval po celotnem Apeninskem polotoku. V Sloveniji je sistem bolj stalen: dela se po repertoarju in turneje so manj pogoste. Hkrati pa obstajajo stalni ansambli, ki omogočajo veliko produkcijo in delo z večjo kontinuiteto. To igralcem zagotavlja zdravo stabilnost, brez selitve ali odpovedovanja dela zaradi velikih razdalj, kot se pogosto dogaja v Italiji," ilustrira. "Pri filmu sta si sistema bolj podobna, vsaj z vidika produkcije. Morda je edina razlika v tem, da na italijanskih snemalnih setih pogosto vlada večji kaos (smeh), a tu se ne da veliko storiti: na to vplivata narava in temperament." Vse to Francesco Borchi s pridom vnaša tudi v slovenske gledališke in filmske produkcije.
